Bolniška odsotnost z dela je huda, kronična bolezen slovenskega delavskega razreda. In z delavskim razredom ne mislim samo delavcev, ki si jih običajno predstavljamo za tekočim trakom ali v kaki drugi proizvodnji, ampak vse zaposlene. 

Pred nekaj tedni je NIJZ objavil zadnje podatke o odsotnosti z dela za leto 2022. Številke so osupljive. Zaradi bolniških odsotnosti smo lani izgubili 20.494.360 dni. In to koledarskih dni, ne delovnih!

Ja, prav ste prebrali. Skoraj dvajset milijonov in pol. Pa samo 2 milijona nas je vseh skupaj, delovno aktivnih pa nekaj manj kot milijon!

Vsak zaposleni je bil torej v povprečju tri tedne na leto — ali skoraj šest odstotkov vseh dni v letu — nezmožen za delo.

Kaj se za tem skriva?

Na bolniški je bilo sicer več žensk kot moških, vendar je povprečno trajanje odsotnosti pri ženskah znašalo “samo” 12,2 dneva, pri moških pa 13,4 dneva. Manj odsotnosti (do 10 dni) je med mlajšimi delavci, med starejšimi od 65 pa je bilo povprečno trajanje ene odsotnosti skoraj 38 dni. V povprečnem trajanju odsotnosti vodi Koroška z več kot 19 dnevi, najmanj pa je je na Goriškem (11,7 dni).

Smo res Slovenci in Slovenke res tako šibkega zdravja? Gre pri odsotnosti z dela zaradi bolezni, poškodb in drugih razlogov res za takšne diagnoze, zaradi katerih zaposleni ne more delati? Ali pa se za tem skriva kaj drugega? Morda zavezništvo z osebnim zdravnikom?

Odsotnost z dela stane. Stane nas kot družbo. Zaradi manjkajočih 20.494.360 dni naredimo manj. Ustvarimo manj dodane vrednosti. Manj BDP. Zato so nižje tudi naše plače.

Dolgotrajna odsotnost z dela je še dodatna težava za delodajalca. Prvih 20 delovnih dni namreč delodajalec prevzame finančno obveznost za izplačilo pripadajoče plače zaposlenemu. Delodajalec pa mora odsotnega delavca tudi nekako nadomestiti, kar je dandanes pri določenih profilih težko.

In to še ni vse. Bolniške odsotnosti lahko načnejo zaupanje v podjetju ter škodijo notranji klimi in moralnemu stanju v delovnem okolju.

Podatki, ki jih ni

Odsotnost zaradi resnične bolezni ali poškodbe je seveda upravičena. Toda pri tako velikih številkah skrbijo morebitne zlorabe. Da nekdo dobi od zdravnika potrdilo, da je bolan, pa v resnici ni. Trdim, da takšnih ni malo. A zanesljivih podatkov o tem ni. 

“Bom šel kar na bolniško,” zagrozijo včasih zaposleni, ko v službi vse ne štima, ko se obetajo težji projekti ali ko bi nekdo moral delati čez delovni čas, pa mu to ne ustreza.

In tak človek potem res odide na bolniško. Kako? Je vedel, da bo zbolel? Ali pa je bolezen namišljena? Mu je zdravnik napisal upravičeno odsotnost z dela zato, ker sta prijatelja? Nikoli ne bomo vedeli, koliko bolniških je v Sloveniji samo posledica sočutja ali “prijateljstva” z zdravnikom, ne pa dejanske bolezni.

Sindrom nenadne bolniške odsotnosti tudi med managerji ni redek. Danes si še v službi, že jutri pa te nadzorni svet odstavi, predčasno odpokliče, ti prekine mandat. In glej ga, zlomka! Še včeraj fit menedžerja, polnega energije, to tako sesuje, da čez noč “zboli”. In to točno za toliko časa, da za preverjanje zdravstvenega stanja ni potrebna kakšna komisija.

Vloga zdravnikov

Pri zlorabi bolniške odsotnosti je ključni dejavnik prav vloga zdravnika. Zdravniki so tisti, ki izdajajo potrdila. Če zaposleni hoče na bolniško, se mora obrniti na zdravnika, ta pa mu je pripravljen izdati potrdilo brez pravega medicinskega razloga.

Gre za etično sporno ravnanje. Zdravniki s tem kršijo svojo poklicno odgovornost. Če bi se kdo s tem problemom resno ukvarjal, bi to lahko imelo usodne posledice tako za zdravnike kot tudi za zaupanje v zdravstveni sistem.

Prav to zaupanje pa je v zadnjem času že tako ali tako načeto. Boj za visoke plače zdravnikov traja že dolgo. Zdravniki so zaradi svoje družbene vloge in pozicije pri pogajanjih uspešnejši od zaposlenih v drugih poklicih. Z Lune vidni razkol v slovenski družbi ni samo politični, ideološki. Neenakosti in posledično razslojevanje se poglabljajo glede dohodkov, zaposlitev in dostopa do virov. Tudi do zdravnikov in zdravstvenih storitev. To lahko zelo prispeva k občutku nepravičnosti in še povečuje frustracije ter družbene napetosti.

Izhod v sili

Bolniška odsotnost je včasih res izhod v sili, četudi človek ni zares bolan. Toda v Sloveniji je to — sodeč po številkah — postala neke vrste neformalna sistemska rešitev za blaženje frustracij, povezanih z delom, vzdušjem v službi in z odnosi.

Tu pa spet trčimo ob nove neenakosti. Kako naj stiske in težave rešujejo samozaposleni in espeji? Kdo bo pa njim nadomestil nekaj dni odsotnosti z dela, da bi se spet postavili pokonci?

Zato je etično ravnanje in spoštovanje najvišjih standardov poklicne prakse zdravnikov temelj, da vsaj na tem področju dosežemo družbeno pravičnost. Da ne bomo obsojali bolnih, da blefirajo, in da si zdravi niti pomisliti ne bodo upali, da bi za par dni švignili na bolniško, ker vlečejo družbo naprej. Ker nekdo mora delati, če hočemo napredovati!

Zdravje družbe se skriva v skrbi za njene rane. Naša jih ima veliko, vendar smo še živi. Pozdravimo se!