Bolniški stalež je v Sloveniji način življenja. Ne samo, da nam pripada kot pravica, ko človek zboli. Razširjen, vseprisoten, spoštovan pa ni samo v bolezni, ampak tudi takrat, ko se v bolniško odstotnost z dela hočemo zateči kot v varno zatočišče. Noben drug “status” ni pri nas tako dolgoživ, tako zaščiten in tako cenjen kot bolniška odsotnost. To je edina institucija, ki nas združuje. Neglede na politično usmerjenost. Bolj kot nogomet ali referendum o vodah. Stalež postaja nova slovenska narodna identiteta: “Sem, torej sem na bolniški.”

Slovenija je država, kjer človek že ob najmanjšem kašlju pomisli, ali je morda kandidat za odsotnost z dela. Po možnosti dolgotrajno. Smo država, kjer so “težave s križem” skoraj bolj resen problem kot kakšna kazenska ovadba. Za “psihične obremenitve” ne rabimo psihologa, temveč pravilno izpolnjen obrazec za bolniško.

Glede na odsotnost zaposlenih z dela v primerjavi z drugimi državami bi mirno lahko rekli, da pri nas ni pomembno, kaj delaš. Pomembno je, koliko časa tega ne delaš.

Šalo na stran

Medtem ko drugod po Evropi razmišljajo o inovacijah, umetni inteligenci in zeleni tranziciji, pri nas močno inoviramo izgovore. Če si dlje časa brez dela, si v Sloveniji lahko bodisi kronični bolnik bodisi influencer. Oboje ima podobne koristi: redne prihodke, razumevanje okolice in svobodo gibanja.

V tem kontekstu je razumljivo, da je rekordni bolniški stalež v Sloveniji daljši kot izobraževalni proces v osnovni šoli. Nekdo v Sloveniji je namreč na bolniški že od leta 2011. To pomeni, da je bolan že tretji mandat slovenskega predsednika, zdaj že predsednice; da za časa njegove bolezni Cerkev vodi že tretji papež; da je bil na začetku njegove odsotnosti predsednik ZDA Obama, do danes pa še prvič Trump, pa potem Biden in zdaj spet Trump. James Bond je imel licenco za ubijanje, mi pa imamo licenco za mirovanje in poležavanje.

Ampak šalo na stran. Ti podatki niso zabavni, ampak alarmantni.

Slovenija je bolana. Ne samo fizično, ampak sistemsko. Diagnoza je jasna: pretirane bolniške odsotnosti, kronično podaljševanje staležev, prelomljen prehod med začasno in trajno nezmožnostjo za delo. Zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, zavarovanci, delodajalci … — vsi smo v čakalnem sistemu. Kjer pa ne čakamo na zdravje, ampak čakamo, da nekdo drug prevzame odgovornost in naredi red.

Pa ga ne.

Kljub vsemu

V zadnjem desetletju se je število dni bolniških odsotnosti pri nas povečalo za 60 odstotkov, dolgotrajnih staležev pa kar za trikrat. Stroški so se z 225 milijonov evrov povzpeli na več kot 600 milijonov. Vrh je bil dosežen leta 2022 s skoraj 700 milijoni evrov. In to kljub visoki zaposlenosti. In kljub dejstvu, da je bila pandemija kovida že mimo. In kljub opozorilom.

Slovenija ni samo evropska izjema. Slovenija je v tem svetovni unikum. Smo edina država v EU, kjer nadomestilo za bolniško odsotnost ni časovno omejeno. Če sistem omogoča, da si na bolniški trinajst let, očitno nekaj ne deluje. In ne, to ni skrb za človeka. To je institucionalizirana pasivnost, ki škodi vsem. Delodajalcem, zaposlenim, zavarovalnicam, družbi — in predvsem zdravju.

OECD je Slovenijo že leta 2021 opozorila, da je naš sistem “nenavadno privlačen” za ostajanje doma. Da ne spodbuja vračanja na delo. In pri tem sploh ne gre za obsojanje bolnih. Gre za razmislek, kaj storiti za to, da se bolni lahko vrnejo. Kdaj jim ponudimo prilagojeno delo? Kje je sistem poklicne rehabilitacije? Kako hitro pridemo do fizioterapije, ne da bi prej zboleli še psihično?

Most za vrnitev

Del problema je v neusklajenosti dveh sistemov: začasno nezmožnost za delo evidentira ZZZS, trajno pa ZPIZ. Med njima je očitno prepad. Nihče noče odločiti. Zato pač vse to traja. Ljudje ostajajo v sivi coni, kjer niso ne bolniki ne invalidi, pa tudi ne zaposleni, niti ne invalidsko upokojeni. So na čakanju. Na zdravje. Na odločbo. Na življenje.

V resnici bi morali vsi sodelovati: delodajalci, ki bi morali prilagoditi delovna mesta; država, ki bi morala hitreje odločati; in posamezniki sami, ki bi morali odgovorno ravnati s sistemom, ki je namenjen pomoči, ne udobju; pa tudi zdravniki, ki bi morali z bolj tresočo roko izkazovati sočutje do dolgotrajnih odsotnosti, kadar se ve, da človek z bolniško odsotnostjo išče izhod v sili. 

Tudi zdravstvo na drugi strani ni brezmadežno. Čakalne dobe za terapije in rehabilitacijo so pogost razlog, da bolniški stalež traja dlje kot bolezen. Na koncu izgubljamo vsi: podjetja produktivnost, zaposleni pa stik z delovnim okoljem. Pozna se tudi pri prihodkih: zdravstveni sistem izgublja sredstva, družba pa aktivne državljane in predvsem občutek za pravičnosti.

Pa tako malo bi bilo treba za ureditev. 

Ne potrebujemo več kontrole, ampak več zdrave pameti in zdrave odgovornosti. Bolniška je pravica, vendar je tudi orodje. Ne sme pa biti izhod, ampak most za vrnitev. 

In ta most je treba temeljito prenoviti.