Naša novoizvoljena predsednica republike je v kampanji, v kateri je zdravstvo postavila med štiri ključne točke delovanja v tem mandatu, večkrat poudarila, da se stanje v zdravstvu, kot smo mu priča, ni zgodilo čez noč. To se dogaja že trideset let. Med vladavino enih in drugih. Liberalcev, demokratov, socialdemokratov, levih, desnih, tistih v sredi, rdečih, rumenih, modrih …

Pa saj kaj drugega niti ne moremo pričakovati. Takšnega razkošja kratkovidnosti in podmiznega denarja, ki gre iz enega žepa v drugega, ni v nobeni drugi naši branži.

Najbolj zaskrbljujoča točka

Vsaka vlada je ob prevzemu oblasti začela urejati zdravstvo na novo. Vedno s točke nič. Ni bilo kontinuitete. Ni bilo strateškega pogleda v prihodnost in generacijsko specifiko. Recimo na demografske spremembe. Pred tridesetimi leti očitno nihče ni pomislil, da bodo današnje generacije živele dlje, da bomo postajali vse starejši in da bodo potrebe po zdravstvenem varstvu naraščale. Vedno je bilo pomembneje nastaviti “naše” ljudi. Pogled politike pri nas seže samo do naslednjih volitev. Toda na horizontu štirih let težko vidiš starajočo se populacijo, zgradiš nov klinični center, vplivaš na zanimanje za študij medicine in specializacije, vrneš ugled poklicu bolničarke, negovalke, zdravstvenega tehnika. Niti stimulativne plače očitno ne moreš urediti. 

Osiromašeno zdravstvo je ob vojni in energetski krizi po mojem ta hip najbolj zaskrbljujoča točka slovenske varnosti in stabilnosti.

Javno na psu

Težave pa niso samo z osnovnim zdravstvenim osebjem, kot so zdravniki in medicinske sestre, kjer kronično pomanjkanje občutimo vsaj od kovida naprej. Da je bilo že prej nekaj narobe — tudi z zanimanjem za te poklice —, so nam kar dobro prikrivali. Kdorkoli že je bil za to pristojen. Težave so tako rekoč na vseh področjih. Tudi z administrativnim osebjem, s prostori, opremo, informatiko …

Izginule in še vedno izginjajoče napotnice so zadnje opozorilo pred omenjenim korakom v brezno. Zdravstvo ni več politično vprašanje. Ker ni strankarska zgodba. Sploh ni pomembno, iz katere stranke prihajajo predstavniki zakonodajnega telesa. Pomembno je, da razumejo, da je javno zdravstvu na psu. Osiromašeno in oropano kadrov, opreme, denarja, povezanosti, strateškega razmisleka. In zavedanja, da z delom na isti način, ko zadnjih trideset let, ne bomo prišli do rešitev.

Idealno za zasebnike

Okoliščine so idealne, da se vzporedno s tem bohoti zasebno zdravstvo. S tem ni nič narobe. Zasebna iniciativa je stvar tržnega gospodarstva, konkurenčnosti ter ponudbe in povpraševanja. Narobe pa je, da potencial bohotenja izvira iz šibkosti javnega sistema. Da se zasebno zdravstvo krepi na račun kadrov, ki so ušli iz javnih zavodov. Iz znanja, ki so si zdravstveni kadri tam pridobili, in iz slabosti, ki so jih tam zaznali. 

V zasebnem zdravstvu ni težav s kadri in z denarjem, niti z delovnikom in z vsaj 500 evrov višjo plačo. Zlasti to zadnje je močan vzvod za odhajanje zdravstvenih delavcev iz javnega sektorja. Marsikateri lastnik ali menedžer zasebnih medicinskih centrov to prostodušno prizna.

Zdravljenje

V ustavi piše, da smo socialna država. Kar pomeni, da pomagamo revnim, brezposelnim, starim, upokojenim, invalidom … Kdo torej krši ustavo glede zdravstva? Zakonodajalec, ki obljublja nekaj, česar ni v stanju zagotoviti? Zdravstveni sistem, ki ne more vzpostaviti razmer, da bi sledil obstoječim zakonom? Ali mi, državljani, ki se povsem neprimerno in nedopustno staramo in družbi povzročamo nepredvidene težave?

Se bo našla nova, mlajša generacija politikov, o kateri zadnje čase vse več govorimo in v katero polagamo upe, da bodo znali presekati ta gordijski vozel?

Pa ne samo v zdravstvu. Zdravljenje potrebujemo na vse več ravneh družbenega življenja.