Seveda je pa internet kmalu postal priljubljeno pribežališče vseh, ki jim realni svet ni bil dovolj, ki jih je dolgočasil, jim bil preveč predvidljiv, vsakdanji, ozek. Internet je obljubljal drugačen svet za tiste, ki so se želeli umakniti od živih ljudi, ker so jim ti šli na živce, ki so želeli srfati brez srfa in potovati kamorkoli, ne da bi jim bilo treba za to dvigniti rit. Ali nekaj prebrati, ne da bi za to kaj dosti študirali. Svet, v katerem je vse hitro in na klik.

Mogoče celo več

V teh dnevih spoznavam, da tudi Slovenija ni samo ena. Sloveniji sta dve. Mogoče jih je celo več. A dve sta zagotovo. Prepoznati ju je moč že navzven. Že od daleč. Po človeški naravi in po vzdušju, ki vlada v eni in drugi.

Novodobni, postkovidni izraz za to različnost bi bil lahko tudi mehurček. En del prebivalcev Slovenije je del enega mehurčka, drugi pa so v drugem. Pri ločevanju ne gre to, kdo je to bolezen v resnici prebolel ali za leta ali spol. Gre za vse drugo. Zelo izrazito pa se kaže v politični in nazorski umestitvi enih in drugih.

Ena Slovenija je precej prijazna, razumevajoča, odprta, optimistična, razgledana. Nekako bolj barvita, raznolika, simpatično pisana in sproščena. Druga Slovenija pa je zagrenjena, arogantna, agresivna, neprijazna, neolikana, primitivna, temačna, na nek način uniformirana.

Izgubljena mladost

Ena Slovenija je mladostna, vesela in razigrana. Neglede na resnična leta ljudi ali posameznika. Ta živi za prihodnost.

Za drugo Slovenijo pa se zdi, da je mladost izgubila. Spotoma se je znebila še radoživosti, tistega iskrenega veselja v življenju. In ostala v času okoli 2. svetovne vojne. Četudi je v resnici ni nikoli občutila.

Ena Slovenija vedno najde pot do sočloveka, se z njim prijazno pogovori, četudi se morebiti vidita prvič. Ti iz prve Slovenije z veseljem stisnejo roko in zaželijo uspeha vsakomur, četudi gre za konkurenta, za politično drugče misleče ali vsaj iz neke druge stranke.

Kar so in niso

Tista druga Slovenija se najbolje počuti v krogu enako mislečih. Med tistimi iz njihovega mehurčka. V domači vojašnici. Zato toliko hitreje in glasneje zaničuje vsakogar, ki prihaja od zunaj, četudi človeka sploh ne pozna. Z neverjetno lahkoto in spontanostjo zna ozmerjati neznance, jih opljuvati, obrcati, zaničevati, četudi jim niso storili prav nič. Zadržka nima niti do mladih, ki se jim o dveh Slovenijah niti ne sanja — ju pa zdaj spoznavajo na najbolj grob in neposreden način.

Obe Sloveniji se ločita še v banalnostih, kakršne so oblačila, ki jih nosijo, po načinu hoje, po neki zunanji podobi, ki odraža vse, kar so. Oziroma niso.

Je politika zmagala?

Vsega tega si nisem izmislila ali zapisala po opisu nekoga tretjega. Gre za osebno izkušnjo opazovanja dogajanja po Sloveniji ob nabiranju podpisov kandidatov in kandidatk, ki so se podali v boj za prvega človeka države. Gre za to, da danes vem, da me ljudje iz ene Slovenije vedno prijazno pozdravijo, tiste iz druge pa pozdravim jaz. Ker oni tistih iz prvega mehurčka ne pozdravljajo. Če že, potem se mi namesto prijaznega pozdrava nazaj odzovejo: "Ne provocirajte me!"

Seveda smo se v teh nekaj desetletjih grobo razdeljene Slovenije naučili, da je vladati narodu najlažje, če je neenoten. Ker je odkrito ali prikrito hujskaštvo enih proti drugim postalo del politične šole in taktike za ohranjanje lastnih družbenih pozicij.

Dve Sloveniji napredujeta počasneje, kot bi enotna. V dveh mehurčkih okorneje potujemo mimo globalnih ovir. In težko je pri polni zavesti to samo ugotavljati — in ne storiti nič.

Je ob vsem tem izčrpavanju ostalo sploh še kaj volje za spremembe? Je politika že zmagala? Močno upam, da ne!