Nisem si mislil, da bo nergaška mentaliteta nezadovoljnega naroda izbruhnila tako masovno in tako nenadoma — in brez s prostim očesom vidnega povoda —, če ne celo v logičnem nasprotju s sumo majhnih zadoščenj, ki jih je ljudstvo zadnje čase le dobilo.

Kaj je bil triger, ki je ljudi poslal v sindikalne sejne sobe, v medije ali celo na ulice zahtevat višje plače? Ali obstaja neka prelomna vsota, pri kateri je ljudem dovolj dejanske ali namišljene revščine in začnejo zahtevati več? Neka točka nezadovoljstva, na kateri to na lepem eksplodira?

In v čem je razlika med tistimi, ki bi si res zaslužili več, in tistimi, ki bi radi samo še več imeli? Je ta razlika moralna ali sociološka ali zgolj ekonomska?

Res me je to presenetilo. Verjetno je celo Goloba presenetilo. Jasno, vsi bi imeli več denarja (od države/vlade) — celo Aleš Musar —, ampak zakaj šele prav zdaj? Že dolgo nam gre vse na slabše. Pa tudi tako slabo še ni, da ne bi moglo biti še slabše.

Enakopravno prikrajšani

Če vendarle tvegam z razlago tega fenomena, bi rekel, da se ta nenadna in skorajda nasilna želja skoraj vseh, da bi zaslužili ali imeli več — kar bi bilo zmotno in grdo razlagati kot materializem in pohlep —, ni porodila iz občutenja nepravičnih socialnih razlik oz. iz občutka, da ni pravično, da imajo drugi več kot mi. Mislim, da tokrat ne gre za nevoščljivost.

Bolj verjetno je, da se je to porodilo iz kolektivno nezavednega, vendar ne varljivega občutka, da smo vsi za nekaj prikrajšani. Vsi. Enako in — cinično rečeno — enakopravno prikrajšani. Neglede na socialne razlike in kljub njim.

Slovenija ni siromašna zato, ker ne bi imela dovolj, ampak zato, ker nima izdelanih prioritet.

Novi cilji, nove prioritete

A neglede na to, kaj je bil sprožilni moment za serijske zahtevke za povišice v javnem sektorju, sem še vedno prepričan, da Slovenija — namreč kot država, proračunsko — ni tako siromašna, da ne bi mogla biti (še) radodarnejša. Seveda pa bi za to bila potrebna bistvena prerazporeditev bogastva. Ali imetja, da ne bo zvenelo preveč pretenciozno.

Ali še bolje: postaviti si je treba nove, drugačne cilje in prioritete. Dati prednost tistemu, v čemer je Slovenija ne samo lahko res dobra, temveč tistemu, od česar bomo državljani vsi skupaj tudi največ profitirali. Ne samo posamezniki. 

Slovenski hendikep

Bistveni slovenski hendikep je njena demografska majhnost in kulturna neopaznost. Ne govorim o tem, da pol sveta za nas ne ve in da jih tudi ne zanimamo. Govorim o tem, da je živeti v Sloveniji — v globaliziranem, povezanem, neravnovesnem, od večjih odvisnem svetu — ekonomsko zahtevno in posledično tudi socialno frustrirajoče.

Ker v Sloveniji ni in ne bo ekonomije obsega, si marsičesa ne moremo privoščiti na komercialni bazi in z dobičkonosno perspektivo. Pa če se Pečečnik, Batagelj, Brodnjak, Štrancar, Boscarol, Akrapovič in še cela plejada poslovnih prvakov za »ugodnejše poslovno okolje« postavi na glavo in sponzorira magari državni udar. To pač ne bo šlo.

Že tako ali tako smo kot narod psihološko nagnjeni k samozadostnosti in zaprtosti vase, za nameček pa nas v ekonomsko avtarkijo in kulturno odvisnost prisiljuje še neusmiljena globalizacija, ki za majhne nima ne smisla ne časa.

Socialisti in thatcherjanci

Za nove prioritete in prerazporeditev bogastva/imetja — in da ne bo pomote: bogastvo ni samo materialna remuneracija in simbolični ugled, temveč predvsem znanje, želje, cilji in potrebe —, bo nujen naslednji konsenz.

Privrženci socialnega in socialističnega pristopa k družbenemu inženiringu bodo morali neoliberalcem priznati pravico do prostora pod soncem in jim dovoliti, da ne bodo brali knjig ali spremljali subvencioniranih medijev, ker pač imajo obilo kao pomembnejšega (in lukrativnejšega) dela.

Po drugi strani pa se bodo morali thatcherjanci sprijazniti, da brez izdatnih sredstev iz državne malhe — brez bistveno, bistveno več sredstev kot zdaj — v Sloveniji ne bo omembe vredne in dostopne kulturne industrije. Ljudje se bodo počutili manj revne, če bodo lahko kupili knjigo za samo 15 ali 20 evrov, namesto za dvakrat več. Počutili se bodo manj revne, če bodo brali kvalitetnejše medije, katerih spodobnost, avtentičnost in verodostojnost bo kontrolirala, nagrajevala in spodbujala država.

Letni čas pohlepa?

Zelena zima našega nezadovoljstva je navidez letni čas materializma in pohlepa in prepričanja, da si je mogoče z denarjem privoščiti vse. Toda v ozadju tega je resničen, nehlinjen občutek prikrajšanosti za mnoge osnovne, pa tudi obrobnejše dobrine.

Skupaj s prioritetami pa bi se moral spremeniti tudi mindset. Namreč mindset kot realen občutek za to, kaj je v pomembno za kvaliteto življenja.

Prej sem omenil knjige in medije. Pa to seveda ne velja samo za kulturno, intelektualno, kreativno industrijo, ki so pač najbolj odvisne od ekonomije obsega in pri katerih bi morala ta manko nadomeščati država. To velja predvsem za zdravstvo in šolstvo in oskrbo starejših. Ljudje bi se počutili bistveno manj revne, če ne bi država omogočala mnogim, da iz tega delajo biznis. Zakaj bi bilo bivanje in oskrba v domu starejših občanov stvar neke bilance? Zakaj bi bila naraščajoča cena bencina problem, če pa bi lahko država posodobila in dogradila železniško infrastukturo? In spet mindset: človek, ki za premikanje uporablja vlak in car sharing, nima prav nobenega razloga, da bi se počutil revnega ali za takega veljal.

V socializmu smo imeli nekaj drugega

Ponavljam: obstajajo ljudje, ki hočejo več denarja, in taki, ki ga več rabijo. Materialne in socialne razlike med enimi in drugimi so lahko velike — in Slovenija, kot vemo, v tem še zdaleč ni med najhujšimi —, toda enim in drugim je skupno to, da se počutijo revne oz. za nekaj prikrajšane. Kar sicer ni popolnoma zgrešena samopercepcija. Tudi revni so na nek način bogati in tudi bogati so na nek način revni. A v dani situaciji so vsi nezadovoljni, ker nihče ni povsem zadovoljen. Zato vsi hočejo več.

Več hoče, kdor je reven ali kdor ima občutek, da je reven. To je relativno. V socializmu smo imeli manj, nismo pa imeli občutka, da smo revni. Imeli smo nekaj drugega. Imeli smo nekaj — no, marsikaj —, kar nas je drugače bogatilo.