Ko se je začela vojna v Ukrajini, smo se v Sloveniji hitro odzvali in ponudili pomoč nesrečnemu narodu. Tako država, ki je odprla meje za ukrajinske begunce, kot tudi številni posamezniki, ki so zbirali hrano, oblačila in sanitetni material ali napadenim, nič krivim prebivalcem Ukrajine celo ponudili svoje domove za začasna bivališča. 

Kazalo je, da smo se sistemsko in zasebno odzvali na lep, prijazen način do ljudi, ki jih je zadela ena največjih grozot moderne dobe, za katero smo mislili, da jo je evropska zgodovina za vedno pokopala leta 1945. Zdelo se je, da bi bilo krivično in poenostavljeno trditi, da je Slovenija tujcem neprijazna država. 

In vendar ima tudi prijaznost dva obraza.

Moja soimenjakinja

Takšnih in drugačnih težav s tujci — predvsem na sistemski ravni zakonodaje — je bilo pri nas vedno veliko. In mnogo teh težav še kar ostaja.

Ne ostaja pa Daša. Tako kličejo mojo soimenjakinjo, ki je pribežala iz Ukrajine kmalu po začetku ruske agresije. Daša je visoko izobražena in dela na IT področju. Govori šest jezikov. Je komunikativna in odprta. Samska, v najbolj ustvarjalnih letih, stara nekaj čez 40 let. V Kijevu si je malo pred vojno kupila enosobno stanovanje. V času njenega prihoda v Slovenijo še ni bilo dokončano. Tudi zdaj še ni, a njena stolpnica stoji. Mati in starejša sestra sta živeli v Buči. Tudi onidve sta — nedolgo po grozljivih odkritjih pobojev — pribežali k nam. Tretja sestra živi in dela na Irskem, a Daša je raje prišla v Slovenijo.

K nam jo je povabil slovenski par, s katerim so se spoznali na dopustovanju v Turčiji. Skupaj so preživeli lep dopust, si izmenjali naslove in ostali v kontaktu. Ko je izbruhnila vojna, sta ji zakonca takoj ponudila brezplačno sobo v trisobnem stanovanju v Ljubljani, ki sta ga slučajno imela nezasedenega. Preostali dve sobi sta zasedli drugi pribežnici, ena od teh z otrokom.

Z Dašo me je povezal moj nekdanji belgijski sodelavec, ki je deloval tudi v Kijevu in s katerim sta bila nekaj časa sodelavca. Organiziral je nabirko za pomoč Daši. Denar zanjo je prihajal iz tujine na moj tekoči račun. Zneski niso bili veliki: največ 100 ali 50 evrov, tudi samo 20. Toda do konca lanskega leta se je nabralo okrog 5.000 evrov. Do zadnjega centa sem ji vse sproti dajala, vodila evidenco in poročala v Belgijo. 

Živeti normalno življenje

Daša je takoj po prihodu v Slovenijo poskrbela za uradno prijavo in za vse, kar je zapisano v zakonodaji za tujce, tako da je bila formalno evidentirana kot pribežnica iz Ukrajine. Po hudih administrativnih mukah je čez čas dobila tudi bančni račun, po skoraj letu dni bivanja pri nas pa tudi prvo denarno pomoč. Prek Slovenske filantropije se je začela učiti slovensko. Danes govori naš jezik zelo solidno, četudi ne perfektno. Ustvarila si je skromno slovensko socialno omrežje in se povezala z ukrajinsko skupnostjo v Sloveniji. Po začetni travmi si je poskušala čim bolj normalizirati življenje.

Na koncu ji je manjkala samo še služba. Da bi zaživela samostojno in uresničila življenjske cilje, ki si jih je morala na novo postaviti. 

Toda pri tem se je dokončno zataknilo.

Družbi v breme

Na Zavodu za zaposlovanje, kjer so ji dodelili svetovalko, ji niso kaj dosti pomagali. Pomagali smo ji mi iz njenega kroga. Pošiljali smo jo k uglednim slovenskim družbam na razgovor s prošnjo, naj ji najdejo primerno delo in izkoristijo njen potencial.

Toda najbolj pogosti odgovori so bili taki: da je previsoko kvalificirana, da ima previsoka pričakovanja, naj raje poišče priložnost v tujini, pa da ni Slovenka. Namesto da bi ji še bolj zavzeto pomagala iskati službo, ji je svetovalka na Zavodu čestitala, da je bila sploh vabljena na razgovore, češ, drugi ne dobijo niti odgovora. 

Pred kratkim je Daša zbolela za najnovejšo različico korone. Počutila se je zelo slabo in odšla k slovenskemu zdravniku. V javni sektor, seveda. Namesto da bi jo zdravnik pregledal, ji je svetoval, naj gre domov in počiva. Njena papirnata zdravstvena kartica ni vredna nič. Ona ni vredna niti pregleda.

Njeni kolegi, ki so se zatekli v druge države, imajo tam službe. So socialno in zdravstveno zavarovani. Ustvarili so si vsaj delno normalno življenje. So neodvisni. So aktivni del družbe, kjer tudi oni ustvarjajo dodano vrednost. Prispevajo k BDP. Niso družbi v breme.

Neuresničljivo

Samo to si želi tudi Daša. Rada bi bila neodvisna, rada bi sama skrbela zase. Da bi zaslužila svojo plačo. S svojim delom in znanjem, ki ga ima.

Toda to je pri nas neuresničljivo. 

Zato odhaja. Njen novi cilj ni Maribor, kjer tudi pozna dobre ljudi, niti Koper, ker ima rada morje. Njen cilj je Dunaj. Če ji tam ne bo uspelo, bo poskusila v Münchnu. In če ji ne bo uspeli niti tam, bo poskusila v Luksemburgu.

Z veliko žalostjo sem jo poslušala, ki mi je to razlagala na najinem tradicionalnem kosilu ta teden. Ob neodzivni, neživljenjski, pišmeuhovski birokraciji in pri vsej tej navidezni odprtosti in prijaznosti države in podjetij človek občuti takšno nemoč, da bi najraje na ves glas zakričal. Zapleteni in dolgotrajni postopki, znotraj katerih se na strani države nikomur in nikamor ne mudi, so moreče dejstvo. Kot da imajo birokrati na drugi strani okenca ponošene čevlje, ki jih nihče več noče — ne pa žive in zdrave, delovne ljudje, ki so se bili primorani odpovedati vsemu, kar so imeli.

Daša tudi pravi, da iz podobnih razlogov odhaja še nekaj visoko izobraženih ljudi iz njenega ukrajinskega kroga. Tudi zobozdravnica, ki ne more nostrificirati diplome. Tudi ona ne dobi nobene druge službe.

Tujcem kaj malo pomaga, da smo Slovenci prijazni ljudje. Življenju prijazna mora biti tudi država.