Če bi morali izbrati podobo, ki bi danes najbolj verodostojno prikazala Slovenijo, bi bila to slika dolge, razgrete kolone avtomobilov. Razkopane ceste, zožena cestišča, stoječa vozila. Vozniki s prsti tolčejo po volanu, nekateri zrejo v prazno, drugi trobijo, tretji se sprenevedajo, da jim je udobno, četrtim je vseeno. Vsi pa vemo, da se ne premaknemo nikamor.

Avtocestni križ je metafora stanja države. Povsod nekaj kopljejo, popravljajo, zapirajo, nadgrajujejo … — in obljubljajo, da bo potem lepše, hitrejše, sodobnejše. Toda mi v koloni tega ne vidimo. Čutimo samo frustracijo, izgubljene ure, nepotrebne stroške in neskončne obvoze.

Marsikdo se sprašuje, ali prav zdaj tako intenzivno popravljamo ceste zato, ker so postale res nevarne in preozke — ali pa zato, da bo pred volitvami zapravljen še zadnji evro, ki bi se potem tako ali drugače prelil v politiko?

Odstavni pas: zdravstvo

Kolone so križem-kražem po vsej Sloveniji. Najnovejši zaplet je nastal za tovorna vozila, ki morajo v Novo Gorico čez italijanski mejni prehod Fernetiči, čez Sežano! Hitra cesta Razdrto–Vipava je namreč v stodnevni prenovi, upravljalci cest pa po glasnih pritožbah voznikov in logistov iščejo rešitev, kako prelisičiti samega sebe, da bodo tovorna vozila čim bolj učinkovito v pogonu.

Simbol zastoja pa niso samo ceste.

Zastoj je tudi v zdravstvu. Ljudje umirajo na glavni urgentni točki v državi. Na vozičkih. Nekateri čakajo na premičnih posteljah tudi 60 ur. Starejši bolniki opravljajo potrebo kar v plenice. Ni osebja, ki bi jih oskrbelo in jim ohranilo vsaj delček dostojanstva. Sistem navidez obstaja, vendar v resnici stoji. Ujet na odstavnem pasu brez izhoda.

Izgubljeno desetletje

Zastoj je tudi na stanovanjskem trgu. Mladi izgubijo desetletje svojega življenja v iskanju strehe nad glavo primerne velikosti po primerni ceni. O tisočih novozgrajenih stanovanjih na leto se pogovarjamo že leta, a do zadovoljive številke ne pridemo.

Zastoj je v gospodarstvu. Rast je letos skoraj na mrtvi točki, do konca leta bo morda rahlo v zelenem. Če bomo imeli res veliko srečo. Stojimo pred rdečim semaforjem, motor brni, a pred nami je ovinek, ki nam zakriva pogled. Ne vemo, kam pelje ta cesta. Niti tega ne vemo, ali nas čaka kakšen izvoz. To ni dinamika živahnega križišča z več možnostmi izhoda. To je frustracija parkirišča brez izhoda.

Navijamo do konca

Zastoj je čutiti zadnje čase tudi v športu. Košarkarji, ki so nas še pred osmimi leti kronali kot evropske prvake, zdaj izgubljajo tekmo za tekmo. Z njimi odhajajo še zadnji drobci nacionalnega ponosa. Zanje bomo sicer navijali do konca — pa naj bo ta bridek ali zmagoslaven.

Zastoj ni samo tekmovalne narave. Zastoj je celo v športni morali. Najbolj znani trener ne nastopa več na televiziji zaradi uspehov svojih judoistk, ampak zaradi obtožb spolnega, psihičnega in fizičnega nasilja. To niso udarci na tatamiju, to so udarci v dostojanstvo športnic in športa nasploh.

Trošarine in marže

Zastoj je tudi v vladi. Ko bi morali razmisliti o dvigu marž za naftnim trgovcem, se ne zgodi nič. Argumenti so jasni: Slovenija ima najnižjo maržo na goriva v EU, trgovci pa opozarjajo, da jih domače poslovanje duši in slabi, da ne morejo vlagati v digitalizacijo, energetsko preobrazbo, v razvoj nasploh, kot to zmore konkurenca okoli nas.

Toda ob zadnji regulaciji cen je država vso razliko med nižjo borzno ceno in končno prodajno ceno preprosto pobasala v svojo malho — s trošarino. Nič ljudem in nič trgovcem.

Stojimo: motorji brnijo, premika pa ni.

Premier naj nam potrobi

Medtem ko stojimo v koloni in čakamo na boljše čase, pa je za soboto, 6. septembra, natančno določen termin — poroka predsednika vlade. Ta se bo zagotovo zgodila pravočasno, ob dogovorjeni uri. Brez zastojev. To je gotovo eden redkih projektov v državi, ki se razvija po skrbno zasnovanem načrtu.

In morda je prav to največja ironija. Ceste so razkopane, zdravstvo je razsuto, šport izgublja, stanovanja so nedosegljiva, gospodarska rast neznatna, trgovci z nafto stisnjeni v kot. Država stoji na mestu. Edino, kar se bo zgodilo brez kolon in čakanja, pa je poročna povorka premierja. Ko se bodo svatje peljali iz Ljubljane proti morju, bomo mi še vedno stali. Nekateri z rokami na volanu, drugi na berglah ali v vozičku v UKC, tretji pa s praznimi žepi in praznim upanjem.

In ko bomo stali, naj nam premier veselo potrobi. Da bomo vedeli, da se mimo pelje srečna Slovenija. Tista, ki vozi po lastnem voznem pasu, medtem ko mi ostajamo v neskončni koloni. 

Pa srečno vsem, tudi mladoporočencema! Naj bo na njuni skupni poti manj obvozov in kolon kot na avtocestnem križu.