V slovenski politiki se je te dni pojavil nov žanr politične komunikacije — skrivaj posneti pogovori. Vsak dan nova epizoda, novi glasovi, novi drobci iz zakulisja, ki razkrivajo, kako politika v resnici deluje.
Odkrito rečeno, posnetki ne razkrivajo nič posebej presenetljivega. Razkrivajo samo to, kar smo že slutili ali domnevali brez sočnih in prepričljivih dokazov. Zdaj pa nam je jasen modus operandi. Hvalisanje akterjev z banalnimi kompetencami razkriva, do koga imajo dostop, kako se sprejemajo odločitve in posli in sklepajo zaveznišva, kdo je pri tem glavni, kako govoriti o nasprotnikih in kako o naših. Te metode so zdaj dobile obraze in glasove.
Priročno pojasnilo v past ujetih je klasično — da gre za prirejene, iz konteksta iztrgane, z umetno inteligenco ustvarjene ali modificirane posnetke. In da sledi tožba. Toda glede na to, kar smo slišali od izkušenega strokovnjaka — da namreč ne gre za “izdelke” UI —, je jasno, da gre za brezno politične in osebne higiene in integritete.
Recept za nestabilnost
Na drugi strani pa vidimo zanimiv paradoks.
Aktualna politika se rada pohvali, kako uspešen je bil njen mandat. Kako učinkovita je bila. Koliko zakonov je sprejela. Koliko sprememb je uvedla, koliko novih stanovanj zgradila, kako je poskrbela za starejše … Če bi bilo to res, bi bila politična slika danes precej drugačna. Uspešne vlade ne izgubijo skoraj polovice volivcev.
V tem mandatu smo se soočili s kar nekaj zakoni, ki so bili sprejeti v naglici in nato popravljeni. Presenetili so nas predlogi zakonov, ki jih je koalicija morala umakniti kot nedomišljene. Ali s potezami, ki so povzročile več zmede kot pa prispevali k rešitvam. In z ukrepi, ki so dodatno obremenili že tako ali tako obremenjeno gospodarstvo. Težko bi rekli, da je to recept za politično stabilnost.
In vendar obstaja razlog, zakaj politična bilanca teh volitev za zdajšnjo koalicijo morda ne bo tako slaba, kot smo jo še pred časom pričakovali.
Slovenija že vrsto let ne voli za. Slovenija voli proti.
Spirala primerjanja
Na volitvah ne izbiramo med programi, temveč med nasprotji. Ključno vprašanje ni, kdo ponuja boljšo prihodnost države, ampak kdo predstavlja protiutež Janezu Janši. Zato se vrtimo v spirali primerjanja s slabimi, slabšimi in najslabšimi.
Ko spremljamo soočenja pred temi volitvami, nam postane to še bolj jasno. Namesto da bi razpravljali o programih, se pogovarjamo skoraj samo o tem, kaj vse je bilo v iztekajočem mandatu narobe. Kdo je naredil več napak. Kdo je bil slabši. Kdo je povzročil več škode. In katerega leta je to bilo.
Politična razprava se vrti pretežno okoli preteklosti.
Prostora za vprašanje, ki bi moralo biti ključno — kako bomo živeli v naslednjih štirih letih in naprej, kakšna prihodnost čaka nas in naše zanamce — skoraj ni. Kot da smo se sprijaznili, da so programi samo nepotrebna dekoracija politične kampanje.
Volivci želimo predvsem eno — razumeti, kam država gre. Dobiti sliko prihodnosti, da bomo lahko načrtovali svojo osebno pot do nje. Namesto tega pa gledamo politični pingpong o tem, kdo je bil slabši.
Ironija našega časa
V tej nenavadni politični sezoni obstaja še ena zanimivost. V skrivaj posnetih pogovorih, ki so v teh dneh preplavili javnost, nastopajo pretežno ženske podobe in glasovi. Kar je pravzaprav majhna ironija našega časa. Moški je bil “ujet” v (video) prisluh šele potem, ko so najprej “nastopile” tri ženske.
Dolga leta smo poslušali, da bi bila politika drugačna, bolj poštena, iskrena, preudarna, povezovalna, bolj umirjena, bolj dialogična, če bi bilo v njej več žensk. Danes, ko poslušamo te posnetke, pa ugotavljamo, da to očitno ni stvar spola, temveč stvar osebne in politične kulture. In prav ta kultura je morda največji problem slovenske politike.
Država, v kateri volimo predvsem proti, nazadnje vedno dobi politiko, ki se definira skozi nasprotovanje. In politika, ki se definira skozi nasprotovanje, zelo težko govori o prihodnosti. O skupnosti.
Slabo sporočilo
Dokler bomo volitve razumeli kot referendum proti nekomu, bomo vedno znova dobivali vlade, ki so v najboljšem primeru samo manjše zlo. Toda države ne more voditi manjše zlo. Države potrebujejo boljše ideje. In predvsem boljše vodenje.
To pa vključuje tudi načelnost in doslednost. Odstop od sprva jasno izražene namere, da se Slovenija pridruži tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču v Haagu — odločitev, ki jo je vlada sprejela na četrtkovi seji — je presenečenje, ki je ostalo brez jasnih pojasnil. V diplomaciji takšni zasuki ne ostanejo neopaženi. Svet iz njih bere predvsem to, da stališča države niso nujno trajna, temveč lahko postanejo predmet trenutnih političnih kalkulacij. Za majhno državo, ki svoj vpliv gradi predvsem na verodostojnosti, je to zelo slabo sporočilo.