Čakanje je za državo nevarna reč. Gospodarstvo namreč ne more čakati. Investicije ne morejo čakati. Demografija ne more čakati. Zdravstvo ne more čakati. Mladi, ki se odločajo, ali bodo ostali ali šli, ne morejo čakati. Družine, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec, ne morejo čakati.
Po vsakih volitvah bi moralo biti jasno vsaj nekaj: kdo je dobil zaupanje, kdo ga je izgubil, kdo bo prevzel odgovornost in kdo bo vodil državo. Pri nas pa ni jasno skoraj nič. Imamo parlament, nimamo pa smeri. Imamo izid, nimamo pa odgovora. Imamo politiko, nimamo pa kompasa.
Nadaljevanje je na voljo naročnikom
Naročite se na Fokuspokus in preberite celoten članek.
Če ste že naročnik, se prijavite.