Po vsakih volitvah bi moralo biti jasno vsaj nekaj: kdo je dobil zaupanje, kdo ga je izgubil, kdo bo prevzel odgovornost in kdo bo vodil državo. Pri nas pa ni jasno skoraj nič. Imamo parlament, nimamo pa smeri. Imamo izid, nimamo pa odgovora. Imamo politiko, nimamo pa kompasa.

To je po zadnjih volitvah morda najbolj zaskrbljujoče. Ne to, da je izid bil tesen. Ne to, da se stranke ne marajo. Ne to, da se pogajanja — če temu sploh lahko tako rečemo — vlečejo. Najbolj zaskrbljujoče je, da Slovenija po volitvah ni dobila politične orientacije. Sicer se kaže določena smer, a komunikacijske poplave je toliko, da ni jasno, kje bomo končali.

Parlamentarna preigravanja

Gibanje Svoboda je z 29 poslanci sicer za las premagalo SDS z 28, toda ne eden ne drugi blok nista dosegla parlamentarne večine. Tudi po povolilnih pogovorih ni bilo jasno, kdo lahko zbere dovolj podpore za mandatarja. Tretnuno kaže, da bomo imeli vlado Janeza Janše, ki verjetno dela vse, da bi tako bilo. A hkrati komunicira, da se mu ne mudi; da vlade ne bo sestavljal za vsako ceno; in da bo videl, kako bo s sprejetjem njegovega predloga zakona o vladi.

Robert Golob pa je po neuspelih koalicijskih pogovorih napovedal odhod v opozicijo. Kljub vsemu pa njegovi ljudje komunicirajo, da trenutno stanje ni tisto, kar bi hoteli volivci.

Na prvi pogled so to zgolj parlamentarna preigravanja. Ena od tistih običajnih evropskih povolilnih zgodb, kjer seštevaš, odštevaš, čakaš in ugibaš. A v resnici je veliko več kot to. Država brez smeri ni nevtralno stanje. Ni premor. Ni tehnično obdobje med dvema odločitvama. Država brez smeri je življenje iz dneva v dan, od enega taktičnega dogovora do drugega, od enega medijskega vtisa do drugega, brez jasnega občutka, kaj sploh hoče biti. Eni stanje obžalujejo, drugim je v posmeh.

Kako se sestaviti

In če kdaj, bi potrebovali smer prav zdaj. Bolj kot kadar koli. Živimo v času, ko si država ne more privoščilti političnega lebdenja v praznem. V svetu varnostnih pretresov, energetske negotovosti in geopolitičnih premikov potrebujemo jasno politično usmeritev. Potrebujemo gospodarsko moč, ker brez nje ni blaginje za vse. Potrebujemo učinkovito javno upravo, ker brez nje tudi dobra politika ostane samo črka na papirju. Potrebujemo delujočo socialno državo, ker družba, ki pušča ljudi na cedilu, ne more biti stabilna. In potrebujemo zaupanje, ker brez njega nobena reforma nima nog.

Toda kaj smo v resnici dobili? Dobili smo državo, ki ve, da je razdeljena, ne ve pa, kako naj se sestavi. Dobili smo politični prostor, v katerem nihče ni dovolj močan, da bi vodil, hkrati pa so vsi dovolj samozavestni, da bi drug drugemu to radi preprečili. Dobili smo položaj, v katerem je več energije vložene v vprašanje, kdo s kom ne more, kot pa v vprašanje, kam bi morali iti skupaj.

Državi se mudi

Stvari se premikajo vsak dan, toda poti so omejene. Glasov je veliko, vendar nobenega jasnega. Veliko obrazov, vendar brez prave usmeritve. Volitve niso dale zmagovalca, ampak razgalile izčrpanost obeh polov. Na eni strani imamo ali smo imeli oblast, ki je v nekaj letih izgubila zaupanje, s katerim je pred štirimi leti zmagala. Na drugi strani pa je opozicija, ki računa na vrnitev bolj zaradi šibkosti nasprotnika kot pa zaradi prepričljivosti lastne vizije. Takšna politika ne ustvarja prihodnosti. Ustvarja samo čakanje na prihodnost. 

Trenutno najmočnejši v igri Janez Janša je že rekel, da se mu nikamor ne mudi. Njemu morda res ne. Državi pa se.

Čakanje je za državo nevarna reč. Gospodarstvo namreč ne more čakati. Investicije ne morejo čakati. Demografija ne more čakati. Zdravstvo ne more čakati. Mladi, ki se odločajo, ali bodo ostali ali šli, ne morejo čakati. Družine, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec, ne morejo čakati.

Samo politika si vedno znova domišlja, da ji bo čas še enkrat pomagal, če bo dovolj dolgo zavlačevala. Pa ji ne bo pomagal. Čas v takih razmerah ne dela za državo. Dela proti njej.

Znak izpraznjenosti

Še bolj nevarno pa je, da se na takšno stanje počasi navajamo. Da začenjamo verjeti, da je normalno, če država nekaj mesecev po volitvah nima ne smeri ne poguma. Da je normalno, če se politični projekt konča pri številki 46. Da je normalno, če se javni prostor spremeni v seštevanje morebitnih mandatov brez resne razprave o vsebini. 

Ne, to ni normalno. To je znak politične izpraznjenosti.

Smer ni isto kot koalicija. Lahko imaš vlado in še vedno nimaš smeri. Lahko imaš večino in še vedno ne veš, kaj delaš. A brez minimalne politične usmeritve ne moreš niti začeti. Ne moreš voditi države, če se tvoj horizont konča pri naslednjem glasovanju v Državnem zboru. Ne moreš govoriti o prihodnosti, če nisi sposoben artikulirati niti sedanjosti.

Gibanje ni isto kot pot

Zato je vprašanje tega trenutka preprosto in hkrati brutalno: ali sploh vemo, kam gremo, če po volitvah nismo dobili politične smeri?

Nismo še izgubljeni v vesolju. Smo pa nevarno blizu temu, da krožimo brez orbite. Imamo institucije, imamo volitve, imamo parlament, imamo politične akterje. Nimamo pa tistega, kar bi vse to povezalo v smiselno celoto. Nimamo občutka za smer. In država brez smeri je kot ladja brez kompasa. Nekaj časa jo še nosi tok, potem pa vsakdo na njej začne verjeti, da je gibanje isto kot pot.

Pa ni. In prav to je danes naš problem.