V Sloveniji imamo novo turistično storitev. Imenuje se avtocestni safari. Ne rabiš vodnika, ne rabiš rezervacije, ne rabiš niti posebne opreme. Dovolj je, da si junija kupil vinjeto — ker je lanska s podaljšano veljavnostjo potekla —, sedeš v avto in se iz Ljubljane odpraviš proti Kopru, Mariboru, Karavankam, Postojni ali kamorkoli. Povsod te čaka veličastna izkušnja sodobne slovenske mobilnosti — stoječa kolona. Pogled na zadek tovornjaka in filozofsko vprašanje, ali je človek še vedno svobodno bitje, če za 110 kilometrov potrebuje tri ure in pol.
DARS nam je letos velikodušno omogočil, da avtocest ne uporabljamo več samo za vožnjo, ampak tudi za razmislek. O življenju, minljivosti, potrpežljivosti. O smislu vinjete in o tem, zakaj se prehitevalni pas imenuje prehitevalni, če pa se na njem človek počuti, kot da v kartonski škatli prečka Sueški prekop.
Kolona za živce
Na številnih odsekih slovenskega avtocestnega križa je zdaj nova prometna ureditev: ena kolona za tovornjake, druga za osebna vozila, tretja pa … — nevidna kolona za živce. Ta je vsak dan malo daljša. Prehitevalni pas je ponekod tako ozek, da ga niti ne bi smeli imenovati pas. To je osebnostni preizkus. Kdor si upa voziti vzporedno s tovornjakom, je pogumen. Kdor si ne upa, je normalen. Kdor se ob tem še vedno čudi številu nesreč, pa je verjetno zaposlen na Darsu.
V državi, kjer znamo z veliko natančnostjo regulirati višino ograje na balkonu, dolžino obrazca za subvencijo in število vejic v javnem razpisu, očitno ne znamo načrtovati obnov avtocest tako, da se celotna država ne bi spremenila v gradbišče z občasnim prometom. Domžale, Gorenjska, Primorska, Štajerska. Ena lokacija, druga lokacija, tretja lokacija. Še nekaj zožitev, še nekaj zapor, še nekaj potrpljenja. Če je bil namen dokazati, da je Slovenija majhna, je projekt uspel. Vsi stojimo v isti koloni.
Komunikacija
Najzanimivejši del zgodbe je kot ponavadi komunikacijski. Pred meseci smo od Darsa slišali, da izvajalci težko zagotovijo že samo dopoldansko ekipo delavcev, kaj šele nočno. Potem pa pride nova vlada, malo povpraša po zdravju slovenskih avtocest — in glej ga zlomka, nočno delo se začne. Še več! Zdaj slišimo, da je DARS to načrtoval prav za ta čas. Seveda. Naključja so v Sloveniji vedno načrtovana. Še posebej tista, ki se zgodijo na politični ukaz.
Nočno delo je sicer razumna ideja. A tudi nočno delo ima omejitve: hrup, svetloba, varnost, organizacija, delavci, stroški. Vse to je res. Prav zato se postavlja preprosto vprašanje: če ni (bilo) dovolj ljudi niti za normalno dnevno delo, kako smo potem sploh načrtovali toliko gradbišč naenkrat?
Morda gre za novo, celovito, nacionalno varnostno strategijo. Če vozila stojijo, ne morejo divjati. Če ljudje ne pridejo pravočasno v službo, ne prihaja do izgorelosti na delovnem mestu. Če turisti obtičijo pred Ljubljano, lahko dlje občudujejo slovensko krajino. Če tovornjaki stojijo v kolonah, imamo dokaz, da gospodarstvo še diha.
Brezplačna vinjeta — pa še bonus
Lani nam je vlada ob koncu leta podarila prometni bonbonček v obliki podaljšanja veljavnosti vinjet za štiri mesece. Razlaga je bila, da smo poleti preveč stali v kolonah. Lepo. Prijazno. Predvolilno.
Toda v primerjavi z letošnjim poletjem je bilo lansko čakanje na avtocestah kot meditacijski vikend v toplicah. Letos ne čakamo več v kolonah. Letos v njih živimo. Naša vinjeta ni več dovolilnica za uporabo avtoceste, ampak sezonska karta za mirujočo predstavo z naslovom Neskončna obnova.
Če so lani zaradi nekaj kolon dodali bonus v vrednosti dodatnih štirih mesecev veljavnosti vinjete, bi morala biti letošnja brezplačna za celo leto. Ali celo z dodatkom za duševne bolečine, zamujene sestanke, izgubljene dopuste, povečane izpuste, porabljeno gorivo … — in za vse tiste trenutke, ko človek več ne ve, ali je kupil pravico do vožnje po avtocesti ali letno naročnino na mirovanje.
To ni več samo neprijetnost. Gre za gospodarsko škodo, logistične zamude, za podjetja in prevoznike, turizem. Za ljudi, ki zamujajo v službe, bolnišnice, na letališča, sestanke in počitnice. Gre za izpuhe iz stoječih vozil. Gre za živce, ki jih ne more nadomestiti noben razpis. In za varnost. O tej se govori največ takrat, ko je že prepozno.
Ogledalo upravljanja države
Slovenske avtoceste tudi niso več samo prometna infrastruktura. Postale so ogledalo upravljanja države. Vsi vemo, da je treba avtoceste obnavljati. Nihče pa ne zna razložiti, zakaj je treba obnavljati vse naenkrat. Ravno zdaj. In ravno na način, da imaš občutek, da ne gre za prometno ureditev, ampak za kaznovalno politiko.
DARS ni lahka institucija. Upravljati avtocestni sistem ni preprosto. Obnove so potrebne. Ceste se starajo. Prometa je vedno več. Tranzit narašča. Tovornjaki ne izginjajo. Tudi turistična sezona ni presenečenje, čeprav jo vsako leto znova obravnavamo, kot da se je nenapovedano pojavila izza ovinka.
Toda prav zato bi od upravljalca avtocest pričakovali, da bo stanje razložil natančneje kot s stavkom, da so bila dela načrtovana. V Sloveniji je namreč načrtovano marsikaj. Načrtovan je razvoj, načrtovana je reforma, načrtovana je digitalizacija, načrtovana je dostopnost zdravstva, načrtovana je stanovanjska politika.
Hvala, ker stojite z nami
Ni vprašanje, ali je to bilo načrtovano. Vprašanje je, ali je načrt razumen. Ni. In zato stojimo.
Zato je to zdaj naša nacionalna disciplina. Stojimo v kolonah, stojimo pred zaporami, stojimo pred semaforji, stojimo pred predori in stojimo pred razlagami. In čakamo, da nam nekdo pojasni, zakaj je bilo treba sistem, ki že leta in leta poka po šivih, obremeniti še z načrtovanjem, ki bi ga težko prodali kot vajo iz kriznega menedžmenta.
Na koncu bo del seveda konec. Nekega dne bodo odseki obnovljeni, pasovi razširjeni, zapore odstranjene. Promet bo spet sproščen. Na otvoritvah pa bomo poslušali o razvojnih dosežkih, strateških investicijah in pomembnosti sodobne infrastrukture.
Do takrat pa … — hvala, ker stojite z nami.