Pretekli teden sem postavila tezo, da bi znal avstrijski kancler Sebastian Kurz zapore meja izkoristiti za gospodarske koristi Avstrije tako, da bi mejo s Slovenijo čim dlje držal zaprto ali z zahtevnimi protokoli vsaj manj prepustno. Zato, da bi v Avstriji ostalo čim več turistov s severa.
Odločitev avstrijske vlade razumem tako, da želi ustvariti turistični žep, v katerega bi se ujelo čim več Nemcev, Čehov, Poljakov, Slovakov in še koga bolj s severana poti proti jugu. Razvoj dogodkov potrjuje mojo tezo.
Razglasitev konca pandemije v Sloveniji je presenetila ne samo nas, domačine, temveč tudi vso Evropo. Novica je kar precej odmevala in tudi Avstrijci so Slovenijo korektno razglasili za prvo državo, ki je v EU razglasila konec pandemije. O tem so poročali Kurier, Die Presse, Der Standard, Kleine Zeitung in ORF.
Je pa tudi res, da se koroški deželni glavar Peter Kaiser (SPÖ) zavzema za odprtje meje s Slovenijo »vsaj istočasno kot meje z Nemčijo«.

Začasna zmaga. So what?

Naša (vsaj začasna) zmaga nad virusom in odprte meje za vse članice EU pa še naprej puščajo avstrijsko vlado hladno, ignorantsko do odprtja njihovih meja s Slovenijo. V tem trenutku je režim na meji tako rekoč enak kot takrat, ko smo na obeh straneh imeli obsedno pandemično stanje. Čeprav smo glede korona virusa najvarnejša država v EU.
Kljub temu vsaj do konca maja ni pričakovati sprememb, če se ne zgodi kaj res nenavadnega.
In se je. Avstrijska vlada je odprla svoje meje, a le z vsemi drugimi sosedami: Nemčijo, Češko, Slovaško, Švico, Madžarsko — razen z Italijo in Slovenijo. Najkrajša pot do počitnic na morju ostaja zaprta.

Minister Hojs pa ima »indice«!

Ministru Hojsu je v enem od pogovorov za naše medije ušlo priznanje glede tega: »Moji indici so … « — in nadaljeval, naj bi Avstrija odprla mejo s Slovenijo sredi junija. Naši politiki se torej s sosednjo Avstrijo sploh ne pogovarjajo o odprtju meja, temveč imajo neke »indice«, ki prihajajo od kdo ve katerih »obveščevalcev«.
Tako smo se znašli v situaciji, da bogatih turistov s severa ne bo kaj dosti k nam, ker se jim bodo zdele mejne ceremonije na poti do našega morja preveč zapletene. K sosedom Hrvatom pa bo šlo najmanj 110.000 slovenskih lastnikov vikendov in plovil. Pa še njihovi družinski člani. Pa še prijateljem bodo kakšno posteljo odstopili.
Če zaokrožim čez palec, bo dopustovalo na Hrvaškem vsaj pol milijona Slovencev. Če prištejemo še turiste, ki bodo šli na Hrvaško v lastni režiji v hotele in kampe in druge nastanitvene kapacitete, pa lahko to številko pomnožimo še z dva. Pri sosedih bo torej dopustovalo okrog milijon Slovencev. Neglede na kolone, ki bodo nastajale na mejah, in kljub mobilni aplikaciji, ki jo Hrvati obljubljajo.

Tako rekoč vseeno

Očitno je, da nikogar v EU prav zelo ne gane, ali imamo pri nas epidemijo ali ne. Ali smo varni ali ne. Pri nas je še vedno tako malo mednarodnega življenja, tako malo mednarodnega interesa, tako malo tujih naložb, v resnici vse manj multinacionalk in okrog nas tako malo pristnih tujih političnih prijateljev, da se nihče ne ukvarja s Slovenijo. Tako rekoč vseeno jim je.
Za ta nepomembni, neznatni status gotovo nismo krivi državljani. Za nacionalni ugled, za mednarodno prepoznavnost, veljavo, spoštovanje, za trajna, pristna zavezništva, pomoč, sodelovanje … — je odgovorna politika. Ni pomembno, ali je sredinska, leva, desna.
Se samo zdi ali je morda res, da imamo danes manj mednarodne podpore in manj zaveznikov, kot ob osamosvojitvi? Je mogoče, da smo trideset let gradili svoj mednarodni politični nič?