Najprej sem prebral, da Lena Grgurevič in Miroslav Gregorič nameravata ustanoviti parlamentarno skupino prijateljstva z Rusko federacijo. To se mi je sprva zdelo nepomembno in smešno. Gibanje Svoboda je itak ideološko razštelana stranka oportunistov, ki jih druži zgolj to, da so se v primernem trenutku postrojili za Golobom. Tako zdaj nekateri med njimi zapravljajo čas in denar z prepotentnimi domislicami, da bi vzbudili vtis, da v službi nekaj pametnega delajo.
Potem pa sem prebral, da o tem razmišlja tudi Dejan Kaloh. Oh, seveda. Potem ko je samostojni senator Brutus zabodel nož v hrbet najprej velikemu Cezarju, potem pa še malemu Cezarju, mojster za štajersko ikebano in novopečeni podkaster nima pametnejšega dela, kot da signalizira naklonjenost matjuški Rusiji.
Prva liga
Fun fact: čim se je Kaloh prijavil, je Grgurevičeva dala vedeti, da ga noče videti zraven.
Karkoli že bo iz tega, ta malo mirovniška in malo panslavistična ideja priča bolj o intelektualnem kot pa o zunanjepolitičnem dometu poslancev. Vsaj teh treh poslancev. Česa tako butastega nismo iz Državnega zbora — ki je v tej neslavni disciplini sicer v prvi ligi — slišali že dolgo.
Ministrstvo za zunanje zadeve mora to prorusko poslansko diverzijo problematizirati, ker je v direktnem nasprotju z našimi uradnimi stališči do ruske agresije in lahko škodi slovenski zunanji politiki. Ta je sicer prekopirana od EU, je pa vsaj konsistentna.
Resno: kaj je narobe s poslanci, da lansirajo take ideje? In to celo poslanci iz bolj ali manj nepomirljivo skreganih taborov, ki jih niti domača, po možnosti manj delikatna tema zlepa ne poveže! Kako to, da pa so po drugi strani pripravljeni — no, razen najbolj trmastih — sodelovati pri negovanju prijateljstva z agresorsko Rusijo?
Simpatizerski deputati
Deklarirati se kot prijatelj Ruske federacije — kot državne entitete in režima — je v dani situaciji ekstravagantno. A dejstvo je, da simpatiziranje z Rusijo ni prepovedano. Če že kaj, je po mnenju večine vsaj družbeno nezaželeno. Kar pa ne pomeni, da si tega ne moreš privoščiti. Seveda si lahko. Če si si le pripravljen pripisati posledice. Da te ljudje imajo za čudaka, recimo.
Ni pa tako, če si poslanec. Stališče poslanca vzbudi drugačen vtis kot stališče iks-ipsilon državljana. Pa še bolj diskreditorno je, če se kot poslanec izkažeš kot naivnež, ki nima pojma o mednarodni politiki.
Skratka: deputat, ki si želi službeno gojiti simpatije do Rusije in vzhodnoslovanskim sorodnikom prijateljsko mahati, bo prav tako izpadel čudak — vendar čudak z namenom. Kot nekdo, ki očitno hoče dati vedeti, da se ne strinja z zamrznjeno, obsodilno, nekooperativno, sankcionaško politiko Slovenije do Rusije. In ki v okvirih svojih obveznih izbirnih vsebin to tudi poskuša realizirati. Seveda z moralno fusnoto, da slovanska vzajemnost sama po sebi nima veze z uradno politiko kremeljskega samodržca.
Jevgenij Onjegin
Naredimo miselni eksperiment ali dva
Recimo, da vse zgoraj našteto glede statusa in vtisa sploh ne bi bil problem. Ampak kakšni so konkretni motivi proruskih poslancev? Bodo navezovali stike s prijatelji in znanci iz Rusije? Si želijo ponovno vzpostaviti iz znanih razlogov prekinjeno kulturno sodelovanje? Ali navezati stike z določenimi ruskimi ustanovami? Katerimi? Iščejo stike s kolegi poslanci Dume? Iz katere stranke? Imajo glede tega kakšne preference? Konkretne načrte? Kak seznam?
In recimo, da tudi to iz prejšnjega odstavka ne bi bilo samo po sebi nejasno ali celo tricky in sumljivo. Kaj bodo poslanci sami imeli od tega? Zadoščenje? Veselje? To najbrž ne bo bralni krožek, v katerem bi recitirali Jevgenija Onjegina? Kaj bo imela slovenska zunanja politika od tega? Je to njihov cilj? Je prijateljevanje z Rusi v bistvu nezaupnica Tanji Fajon? Ali celo Golobu?
Kdo bo imel kaj od parlamentarne skupine prijateljstva z Rusko federacijo? Kaj bodo imeli od tega Slovenci? Kaj bodo imeli Rusi? Ali če sem še bolj ciničen: kaj bodo od tega imeli Ukrajinci?
Pa lep pozdrav iz State Departmenta
Baje je parlamentarna skupina prijateljstva z Rusko federacijo že obstajala, a je bila razpuščena, ko je Rusija napadla Ukrajino. Prvi je takrat iz nje izstopil — take a wild guess — Dejan Kaloh.
“Kaloh meni, da pogovori med predstavniki Rusije in ZDA, ki so v torek potekali v Riadu, predstavljajo pomemben korak na poti do konca vojne v Ukrajini, slovenski parlamentarci pa lahko po njegovem ‘soprispevajo k miru in diplomaciji.’”
What?!
Kaloh ni edini koristni bedak v Državnem zboru. Več jih je. Verjetno cel kup. Da je ideja o obnovitvi rusko-slovenskega prijateljstva oživela v trenutku, ko so se v rusko agresijo — na stran Rusije, seveda — vmešale ZDA, ni naključje, je pa zato tem večja sramota (in potencialna varnostna grožnja). Za Državni zbor in za Slovenijo. Namesto nas odločajo slinavci, ki se hočejo prikupiti Putinu in Trumpu, za Ukrajince pa jim ni mar.