Comeback Karla Erjavca — ali vsaj poskus comebacka, če mene vprašate — na politično sceno je samo komičen, da ne rečem razvedrilni dodatek k vsemu, kar se v Sloveniji ta hip dogaja na političnem področju.

Na eni strani imamo ideološko in pragmatično dezorkestrirano vlado Roberta Goloba, ki funkcionira tja v en dan in se zanaša na to, da bodo državljani še vedno na njeni strani, ker jo bodo imeli raje kot zloveščo in hudobno opozicijo.

To ni čisto za lase privlečeno, je pa kot politična stava precej negotovo. Ker če pogledamo posamezne koalicijske člene, ni razlogov za optimizem. Gibanje Svoboda je samo še servis za oblastniško samovoljo s človeškim obrazom, piarovski amaterizem, domačnost, domačijskost, kadrovanje po političnih kriterijih in za interesno kohabitacijo z nevladniki in mediji. Za vtis, ne za učinek.

Še nedavno sesuti Socialni demokrati se navidez pobirajo, vendar ne vidijo, da pod Matjažem Hanom postajajo vedno bolj podobni SMC pod Zdravkom Počivalškom. Razlika med enim in drugim je samo v tem, da ta sedanji iz SD pač ni bademajster.

Vedno bolj meščanska ali celo malomeščanska Levica pa medtem izvaja notranje čistke. Njihov talent za pravovernost je neverjeten. Ker je treba biti konstruktiven mainstream. Revolucionarnost, to je danes za desničarje.

Tabloidizacija DZ

K neprijetnemu vtisu, da so na oblasti situaciji nedorasli parveniji, pripomore tudi Državni zbor.

Kar zadeva opozicijske poslance — ki seveda niso parveniji, ampak izkušena, incestuozno razmnožujoča se dinastija —, smo se sprijaznili, da se bolje kot v razpravni dvorani in v sejnih sobah obnesejo (in počutijo) na ulici in na družbenih omrežjih.

Degradacija parlamentarizma pa je zaskrbljujoča tudi po zaslugi koalicijskih poslancev. Prva med enakimi je bila na začetku mandata še simpatičen original — kar na tej sceni ni težko —, zdaj pa smo se njenega sproščeno avtoritativnega kokodakanja že naveličali. K tabloidizaciji Državnega zbora pa ne prispeva samo UKZ, ampak z nizkim nivojem razpravljanja tudi Tamara Vonta, Sara Žibrat in Lenart Žavbi. Prav pašejo k SDS-ovcem.

Zamujena priložnost

Na drugi strani spektra pa imamo podobno neusklajeno in razcepljeno, a za razliko od koalicije neženirano skregano opozicijo. SDS, njena dominantna in totalitarna frakcija, si obeta zmago na naslednjih volitvah s pomočjo radikalizirane drhali. Kar je še bolj riskantna stava.

Z razpihovanjem ogorčenja nad tako imenovanim krivosodjem je Janša zamudil priložnost, da bi ostal tiho in poskusil doseči preboj z civiliziranimi prijemi. Razlogov za nezadovoljstvo z obstoječo vlado je na pretek. Ampak ne. SDS iz teh konkretnejših problemov dela postranske stvari pod krinko konstruktivnosti in zaskrbljenosti, ki se v primerjavi s krivicami, storjenimi Janezu Janši, zdijo skorajda nepomembne.

To se bo poznalo

Nekje vmes so tisti, ki še vedno prisegajo na sredino in ki v političnem ekumenizmu in sodelovalnosti med nepomirljivimi antagonisti vidijo (svojo) priložnost in zadnjo rešitev (za Slovenijo). Logarjevim Demokratom se bo v najboljšem primeru posrečilo postati faktor, ki bo prevesil tehtnico visečega parlamenta na eno ali na drugo stran. Kar je samo še dodaten element nepredvidljivosti prihodnjih volitev.

Politikov ne jemljemo več resno. To se bo poznalo na volitvah. Tako nizke udeležbe, kot bo čez leto in pol, še ni bilo nikoli.

Bazen odsluženih bumerjev

Nakar se s stranko starih, ne novih obrazov pojavi še Erjavec. Ko je pred skoraj dvajsetimi letih postal predsednik stranke DeSUS, je bil 45-letni paglavec. No, zdaj je nazaj. Končno res s pristno upokojensko stranko, napaberkovano iz bazena odsluženih bumerjev.

Njegov neozdravljivi optimizem je pravzaprav občudovanja vreden. Erjavcu ni bilo nikoli zaradi ničesar nerodno. Še danes je ponosen, da je bil minister v šestih vladah — in to za tri različne resorje. Še danes je ponosen, da je nekoč davno obljubljal minimalno pokojnino v znesku tisoč evrov. In še danes je ponosen, da je pred tremi leti glumil konstruktivno nezaupniškega odrešitelja izpod jarma janšizma. Nič hudega, če se ne eno ne drugo ni uresničilo. Glavno, da je dobro hotel.

Slaba tolažba

Kot rečeno: če nič drugega, bo smešni Erjavec na politični sceni skrbel za razvedrilo. A to je kaj slaba tolažba. S tem namreč potrjuje, da nam vladajo ali vsaj poskušajo vladati ljudje, ki ne samo ne znajo nič drugega, kot da se ukvarjajo s politiko, ampak tudi nočejo početi nič drugega, kot da se ukvarjajo s politiko. Če je treba, tudi cela desetletja. In to so obenem ljudje, ki so prepričani, da državljani tega še nismo spregledali.