Smrt živi svoje življenje na spletu. Še posebej na družbenih omrežjih. Protokoli in običaji, povezani s smrtjo, so sicer jasni in utemeljeni v dolgi tradiciji, toda v virtualnem okolju smrt funkcionira na drugačen, neraziskan, še ne zares reflektiran način. V fizičnem prostoru je meja med živimi in mrtvimi otipljiva. To je zid pokopališča. Na drugi strani te meje živi beremo imena mrtvih, vklesana v kamen. Na spletu pa se zdi ta meja zamegljena, skoraj fluidna. Na seznamu naših FB prijateljev so imena preminulih pomešana z imeni tistih, ki so še tu.

Vprašanje virtualnega nagrobnika  — namreč, kaj se po naši smrti dogaja z našimi spletnimi življenji — je bilo že mnogokrat zastavljeno. Dokončnega odgovora še ni. Toda gotovo bomo prej ali slej prišli do smiselne rešitve, ki bo postala običaj in kanon našega obnašanja. Do takrat pa nas bodo FB duhovi občasno, vendar redno preganjali.

Algoritmi in obnašanje

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste vabili ljudi na dogodek, pa vam je algoritem ponudil ime nekoga, ki ga ni več? Občutek je nenavaden. Strašljiv.

Algoritmi so eno, naše obnašanje pa nekaj drugega. Prej sem omenil odsotnost jasnih protokolov. Ta nedorečenost postane najbolj očitna prav v trenutku, ko nas nekdo zapusti. V trenutku smrti. V kontekstu tradicij in utečenih običajev smrt ostaja nekaj intimnega. Na spletu pa se dogaja kot nek mini spektakel.

Kaj to pomeni? Na družbenih omrežjih je smrt novica. Nekaj, kar zahteva objavo. Bolj kot je preminula oseba znana in javno izpostavljena, pomembnejša je novica in več objav je deležna. To se zdi absurdno. O odhodu javnih osebnosti poročajo mediji — zakaj moramo o tem “poročati” še uporabniki spleta?

Sedmina

Razlika obstaja. Naše objave so personalizirane. Novici je treba dodati osebno zgodbo, spomin na dogodek. Pokojnika smo poznali ali pa smo se z njim vsaj enkrat srečali. Je to srečanje ovekovečeno na fotografiji? Če je, jo moramo nujno dodati. Reakcij in komentarjev bo gotovo še več. Še posebej, če oseba, ki je odšla, ni bila samo znana, temveč celo slavna.

Zapadam v cinizem, a se s tem ne obremenjujem. Nekatere objave te vrste grejo čez mejo dobrega okusa. Zagotovo pa nočem moralizirati. Stvar je pač tu. Dogaja se in je dejstvo. In pojav si zasluži premislek onstran moralnega etiketiranja.

Če vse skupaj premislimo v kontekstu kanoniziranega odnosa do smrti, tradicionalna skupnost organizira družbeno in družabno soočenje z izgubo na različne načine. Pri nas ta dogodek imenujemo sedmina. Sedmina je — tako kot pogreb — ritual, vsak ritual pa ima svoj smisel.

Družabna igra

Stvar seveda ne uspe vedno. Verjetno smo že vsi doživeli nažiranje v britofu najbližji oštariji, kjer smo se pod prisilo družili z ljudmi, ki jih ne poznamo in s katerimi nimamo nič skupnega — pokojnik pa v zatikajočih se pogovorih ni bil omenjen niti z besedo. Ja, ritual včasih spodleti. A to še ne pomeni, da nima smisla.

V čem je smisel sedmine. Kaj je ideja družabnega dogodka, ki sledi pogrebu?

Smrt med ljudmi odpre praznino in to praznino je treba zapolniti. Zdravilo za to rano pa je zgodba. Glavna figura zgodb s sedmine je seveda človek, od katerega smo se pravkar poslovili na pokopališču za vogalom.

Svojo vlogo v teh zgodbah igrajo tudi pripovedovalke in pripovedovalci. Jasno, gre za njihove osebne zgodbe, izkušnje, spomine, vendar v njih nastopajo samo kot mediji, posredniki, posredovalke. Še več, v tej “družabni igri” obujanja spominov je v funkciji medija tudi pokojnik. Skupnost na sedmini si namreč pripoveduje zgodbe o sami sebi in se z njihovo pomočjo znova vzpostavlja. Praznina in bolečina sta tu, a skupnost bo preživela. Ker mora.

Nečimrnost in samoljubje

Smrt je skrivnosten preplet intimnega in skupnostnega. In čeprav smrti v vseh njenih razsežnostih ne bomo nikoli razumeli, smo skozi čas iznašli protokole in običaje, ki nam omogočajo, da se z njo soočimo in jo preživimo. Nekoga ni več, ampak mi smo še tu. Živeti moramo naprej. Pogreb je poln simbolnih gest, sedmina pa je v svojem temelju pragmatičen ritual.

Kako torej v tej luči misliti manično objavljanje fotografij z ravnokar preminulimi slavnimi osebnostmi na družbenih omrežjih?

Stične točke med starodavnim običajem in novodobno modno muho v resnici ni. Ta nima niti simbolne niti pragmatične funkcije. Če sploh čému služi, služi nečimrnosti in samoljubju živih. Gre za nabiranje všečkov z ovekovečenim naključnim srečanjem neznano kdaj in neznano kje, shranjenim v mapi “bodoči viralni fotoepitafi”. 

Evo, pa sem zapadel v moraliziranje. Se opravičujem — za cinizem pa prav nič. Nekatere od teh objav pač grejo čez mejo dobrega okusa.