»Mnogi ljudje pravijo, da jim je zima všeč, ampak v resnici jim je všeč to, da so pred njo na varnem. Nobenih težav nimajo glede tega, kaj bodo jedli čez zimo. Imajo kamine in topla oblačila. Zima jim ne more nič prizadeti in jim zatorej krepi občutek zmožnosti in varnosti.«

Tako piše Richard Adams v mladinskem romanu Vodovnikova vesina (Watership Down, 1972), znameniti kunčji epopeji in eni mojih najljubših knjig, ki me spremlja že več kot tri desetletja. Tako začenja svoj opis najhladnejšega letnega časa, kot ga doživljajo njegovi junaki — kunci. In ti stavki mi padejo na pamet praktično vsako leto, ko zapade sneg. Če zapade.

Letno soočenje z naravo

»Kadar niso v varnem zavetju svojih domovanj, so kunci neprestano na preži, pozorni na okolico in pripravljeni na pobeg. Zato se najraje zadržujejo v bližini svojih rovov.« 

Kakorkoli obračamo, zima in sneg sta naše letno soočenje z naravo, naš redni zmenek z elementi. Ekstremne zimske padavine so resda bolj spomin na otroštvo kot pa nekaj, s čimer bi se zadnja desetletja redno srečevali.

A to je v resnici nepomembno. Kot vsaka druga količina je tudi ta do določene mere relativna. Pol metra snega v notranjski vasi je ekvivalent desetim centimetrom v Mariboru ali Ljubljani. Življenje se v obeh primerih ustavi oziroma od nas zahteva, da se mu prilagodimo. Da nekaj storimo ali pa pač ostanemo doma in počakamo. Tokratni obračun z vremenskimi pojavi bo morda minil tudi brez naše soudeležbe. To je privilegij, ki ga človeška bitja imamo.

Privilegij, da se lahko zapremo med štiri stene, je povezan z našo ignoranco do snega kot problema skupnosti. Soočenje z neprijetnostmi in nevarnostmi, ki na nas prežijo iz okolja, je od človeka vedno zahtevalo skupno oz. skupnostno delovanje. Nekakšen dogovor.

Zgodba, ki sledi, sicer ne premore poetičnosti Adamsove mojstrovine, govori pa prav o tej dimenziji našega odnosa do narave. O dimenziji, ki je v resnici bolj stvar relacij med ljudmi. Kaj potegne sneg iz nas? In kaj pomeni za naše medsebojne odnose?

Cesta pred blokom

Jože iz svojega stanovanja opazuje cesto pred blokom. Pa pločnik in kolesarsko stezo. Vse je zasneženo, ljudje se opotekajo po celcu, avtomobili rinejo skozi plundro, osamljeni kolesar je pripadnik podvrste ekstremnih športnikov.

In Jože benti:

»Prekleta država! Včasih se to ni dogajalo. V starem sistemu – ki ga tako šimfajo — so bile te stvari urejene. Bila je zavest, občutek za sočloveka. Če ni šlo drugače, smo vzeli v roke lopate, se dobili pred blokom in zadevo uredili. En, dva, tri. Na koncu pa še kaka viljamovka. Zdaj pa vsi mislijo samo na svoje riti. Kapitalizem, krasni kapitalizem! Evo, pa ga imamo.«

Isto ulico, isti pločnik in isto kolesarsko stezo iz istega bloka opazuje Tone:

»Prekleta država, to je še vedno socialistična greznica! Vsi samo sedijo na svojih ritih in čakajo, da bojo drugi opravili njihovo delo. Javna podjetja, javno dobro in podobne neumnosti. Če bi bilo to sprivatizirano, kot se šika, če bi imeli zdravo konkurenco, bi bil ta pločnik že zdavnaj spucan. Naj se firma dokaže na trgu. Enkrat, dvakrat bi zagazili v plundro pred blokom — potem pa nasvidenje, hvala za rože, bomo poklicali nekoga drugega, ki obvlada svoj posel.«

Blondi

Za Jožeta in Toneta sneg ni naravni pojav. Na zimske padavine gledata skozi ideološko prizmo. Centimetri snežne odeje so zanju politično vprašanje. V vsakem primeru predstavljajo absolutno potrditev pravilnosti njunega pogleda na svet. Če sneg je ali pa če ga ni več — ker ga je nekdo vmes pač odstranil.

Dejstvo je, da sta ideologija in politika še kako pomembna elementa našega skupnega življenja. Seveda pa ju ne moremo in ne smemo vpletati v prav vse situacije, s katerimi smo soočeni. Včasih so stvari veliko bolj preproste in tudi lažje rešljive. Ne, ne gre vedno za ideologijo. Včasih gre samo za to, ali vzameš v roke lopato ali pa je pač ne vzameš.

Ali če parafraziram Blondija, legendarni lik v epski upodobitvi Clinta Eastwooda v Dobrih, umazanih, zlih Sergia Leoneja, in tisto njegovo o ljudeh z nabitimi pištolami in tistih, ki kopljejo: obstajajo ljudje, ki vzamejo v roke lopato, in obstajajo riti, ki je ne.

Pa še ta avtorski dodatek o kidanju snega: vsi — tako ljudje kot riti — so raznih ideoloških, političnih barv, vonjev in okusov.

Zaključek

Zgodba ima zaključek. Zdi se optimističen, v resnici pa je bolj izraz kratkosti politične pameti in trdoživosti ideoloških predsodkov.

Dve uri kasneje se Janez in Tone srečata pred blokom. Oba z lopatama za sneg. Pogledata se in pozdravita. Zdi se, da malo presenečeno, a kot da sta drug drugega pričakovala in kot da se to ne dogaja prvič.

»A bova?«

»Dajva.«

Dvajset minut pozneje je prostor pred blokom očiščen. Janez gre gor po viljamovko in dva kozarca. Natoči, nazdravita, popijeta. Gledata sneg. »Prekleta država,« reče Janez.

»Ja,« odvrne Tone, »prekleta država.«