Socialni demokrati so si končno izvolili novega predsednika. Komentarji na to, da je stranko prevzel Matjaž Han, so različni. Nekateri pravijo, da je to dobra rešitev, češ, Han je človek dialoga, odpravljanja konfliktov, sodelovanja itd. Drugi pa pravijo, da to ni dobro, ker da je Han del stare strankarske elite, ki je ima del članstva že vrh glave in ki hoče resno prevetritev. Nove, druge in drugačne ljudi. Spet nove obraze. Zato menijo, da bi bil Brglez primernejši izbor. Ker pa je zmagal Han, nekateri že izstopajo iz stranke. Verjetno bi drugi naredili isto, če bi stranko prevzel Brglez. 

Če bi jaz imela možnost glasovanja, bi glasovala za Brgleza. Pa ne zato, ker je novi obraz. Ampak zato, ker ga poznam po nekih drugih poteh in zato imam nekatere druge informacije. Ki me prepričajo.

Konsolidacija

A to, kako bi glasovala jaz, seveda ni pomembno. Pomembno je, ali bo novemu vodstvu uspelo konsolidirati stranko. In preprečiti njen počasni, toda vztrajni zaton.

Konsolidacija stranke pa sploh ni toliko odvisna od tega, kdo je in kdo ni prevzel vodenje stranke. To je odvisno predvsem od tega, kaj tisti, ki stranko vodi, pod pojmom konsolidacije razume. Kaj stranka sploh je. Kako deluje. Kaj je socialdemokracija. Kakšna je sodobna socialdemokracija. In seveda, v kakšnem stanju je trenutno stranka. In kaj je treba glede tega storiti.

V tem smislu se mi zdi, da bi imel Brglez večje možnosti. Več šans, da razume, premisli in naredi, kar je treba.

Rušiti ali ne rušiti

Za SD ni pomembno samo to, da imajo konstruktivnega, nekonfliktnega, v sodelovanje usmerjenega predsednika. Čeprav je v slovenski domačijski politični kulturi to zelo pomembno. Toda na žalost to ni dovolj. Še zdaleč ne. To je dokazala tudi Fajonova. Ki se je prav tako zdela sodelovalna, nekonfliktna, konstruktivna. In kar je še takih pridevnikov, s katerimi so jo radi opisovali. Pa vendar je neslavno končala. Odletela je mnogo prej, kot so upali njeni podporniki. In kot je verjetno upala sama. 

Ne gre za to, da je SD težko voditi, ker tistega ali tisto, ki stranko vodi, kolegi začnejo takoj rušiti. Gre za to, kaj je treba narediti, da te strankarski kolegi ne začnejo rušiti. Da te pozabijo rušiti. Da se sploh ne spomnijo, da bi te rušili.

No, in tu smo pri točki, ki sem jo omenila prej: namreč pri točki, da bi bilo treba razumeti, v kakšnem stanju so danes SD. Če bo to predsednik razumel, bi lahko vlekel prave poteze. In tu bi šahisti prišli še kako prav.

Zagata

Če torej poskusim na kratko opisati zagato SD, gre za to, da je stranka v krizi zato, ker je projekt socialdemokracije v krizi v vsej Evropi.

Socialdemokracija si je že pred časom zadala cilj, da bo sedela na dveh stolčkih. Po eni strani podpira potrošniški kapitalizem in ne zahteva radikalnih sprememb, po drugi strani pa se bori za pravice podrejenih. To pa bi bilo mogoče učinkovito narediti samo, če se kapitalizmu in kapitalu zoperstaviš.

Zato se je socialdemokracija v zadnjih letih ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi znašla v praznem prostoru. Hotela je sedeti na dveh stolčkih, vendar je ostala brez stolčka sploh. Stolčka se namreč objektivno razmikata. Med njima je vrzel.

Če kdaj, je v času globalne ekološke in podnebne krize jasno, da se je treba odločiti. Opredeliti. Danes. Takoj. Ali za obstoječi kapitalizem. Kar ne vključuje samo povečanega izkoriščanja podrejenih v nacionalnih in globalnih okvirih. Ampak vključuje tudi sodelovanje pri destrukciji planeta, za katerega ne vemo, kako bi ga v okviru kapitalističnega ustroja sploh še lahko rešili. Tega ne vemo zato, ker tega pač ni mogoče storiti.

Proti kapitalizmu

Ali pa se je treba odločiti za drugi stolček. Torej za jasno pozicijo proti kapitalizmu. Proti kapitalu. To pa bi seveda potegnilo za sabo radikalne zahteve po družbenih spremembah, ki edine lahko rešijo okoljsko in podnebno krizo. Naš planet.

Že res, da je v drugi polovici 20. stoletja še bilo mogoče sedeti na dveh stolčkih. Si predstavljati nekakšno tretjo pot. Salonsko, kapitalizmu in kapitalu prijazno in modno levico. Danes pa to ni več mogoče. Stvari so se zaostrile. In razjasnile. Salonski levici je odklenkalo. Odklenkalo je vsemu, kar je socialna demokracija nekoč želela biti.

V tem je problem socialdemokracije. Hoče ostati levica, ampak zmerna levica. Za katero pa na tem planetu ni več ne časa ne prostora. Takšni levici je odklenkalo. Že pred leti.

A se zdi, da tako evropska kot tudi slovenska socialdemokracija še nista dojeli. Obe hočeta nazaj nekaj, česar ni več. Kar je za vedno izgubljeno.

Stanje cepitve

Druga skupina problemov, od katerih je odvisna prihodnost SD, pa je povsem lokalna. Vezana je na zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Za katero elita SD seveda sploh ne ve, da obstaja. Toda ta tirnica je vseeno tukaj. Tako kot težnost. Ki se je prav tako ne zavedamo. Vendar obstaja. In določa naše zmožnosti. In nezmožnosti. Na ta isti način tudi nevidna, navidez neobstoječa slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica določa stanje, v katerem so se Socialni demokrati znašli. In tudi možne rešitve. 

To nevidno stanje je stanje cepitve. V domačijskem produkcijskem načinu, ki je značilen za preteklo in sedanjo Slovenijo, je cepitev objektivna zakonitost družbene dinamike. Ta praviloma nastopi, ko neka socialna skupina postane prevelika. Kot je bila nekoč prevelika recimo LDS. Nastopi tudi, kadar socialna skupina ne služi več izboljšanju preživetja svojih članov.

Že res, da je SD morda služila izboljšanju preživetvenih možnosti na domačiji državnega sekretarja ali kakega drugega posameznika. Ampak za nevtralizacijo tendence k cepitvi je to premalo. Res je ravno nasprotno, kot smo lahko videli pred kratkim v praksi v SD sami. Če začne del domačije skrbeti za izboljšanje preživetja samo nekaterih, ne pa vseh članov domačije, to samo še pospeši proces cepitve. Kot vidimo, je SD notranje razcepljena. Ker je del njene elite skrbel samo zase. Ali pa se vsaj zdi, da je skrbel samo zase. V domačijski dinamiki je namreč dovolj, da obstaja že samo videz zlorabe v korist izbranih članov, pa bo šla stvar v franže.

Zorni kot

In kaj je rešitev? Nov obraz? Ne sam po sebi. Rešitev je v resnici nov projekt. Ne nov obraz. Ampak nov preživetveni projekt, ki bo izboljšal preživetje vseh članov domačije. Kar v konkretnem primeru pomeni vseh članov SD. In ker je vsaj del članstva SD še vedno levo orientiran, tudi to ne bo dovolj. Dovolj bi namreč bil samo projekt, ki bi izboljšal položaj velikega dela Slovencev. 

Čeprav se morda zdi, da takšnih projektov ni, se je treba samo ozreti okrog sebe. In začeti misliti probleme v današnji podnebni in okoljski optiki. Če namreč mislimo v tej optiki, takoj vidimo, da takšni projekti obstajajo. Da jih je mnogo. Celo ogromno. 

Samo zorni kot gledanja je treba spremeniti. In to je tisto, kar lahko reši SD. Samo to jo lahko reši. Ne pa nov predsednik.