Ne bi rad izpadel siten star težak, ki se zgraža nad današnjo mladino, ampak tako imenovano fazaniranje je dejansko ušlo izpod kontrole. Zdi se, da je vsako leto huje. Po drugi strani pa vendarle mislim, da za to novokomponirano najstniško folkloro ni fer kriviti mladoletnikov. Ali vsaj ne samo njih. Za osebe v teh letih je značilno, da si iz različnih psiholoških in socializacijskih vzgibov izmišljajo neumnosti, ki se odraslim — ali celo nekaterim njihovim vrstnikom — zdijo nerazumljive in neprebavljive. Iniciacija je prizadevanje za enakost in enakopravnost v svetu odraslih. In čeprav nam starcem to ni všeč, moramo priznati, da mulariji to dobro uspeva.  

V naših časih tega ni bilo!

Ravno ta torek okrog treh popoldan me je hudič nesel v Sparovo trgovino na Trgu svobode. Kaj se je tam dogajalo samo nekaj ur prej, sem že izvedel iz Večera, vendar vmes tudi pozabil. Fazanerske akcije je bilo skratka že konec, toda še vedno sem imel kaj videti. Kavarna Florjan je bila še vedno polna mavrično pobarvanih avatarjev, Snaga pa je s čistilno mehanizacijo pucala ostanke moke in jajc in barve in smeti.

Kot nekdanji dijak Prve gimnazije sem instinktivno pomislil, da je bila večina storilcev in žrtev fazaniranja zagotovo s te šole — ker je pač najbližja — in da se v mojih časih to bog ne daj ni dogajalo. Toda čeprav je ful smrdelo po ne vem čem, sem to sceno sam pri sebi takoj strpnostno racionaliziral in se dijakom in profesorjem za tihe grde misli sam pri sebi opravičil. Bi pa svoji mali almi mater kljub vsemu privoščil, da bi jim kdo od materialno oškodovanih izstavil račun za stroške sanacije. Pa naj se ravnatelj in razredniki potem sami zmenijo z dijaki in starši.

“Popolnoma opcijsko”

Moj mlajši sin je bil fazan pred tremi leti, starejši pa pred petimi. Nihče od njiju ni s tem imel težav. Za mlajšega se spomnim, da je rekel, da se pač ni pustil pošpricati in porisati. Starejši pa je letošnje dogajanje — ko sem obema poslal poročilo iz mariborske vojne cone — cinično komentiral z besedami, da je to “popolnoma opcijsko”.

Popolnoma opcijsko je tudi, da se pohlepni trgovci znajdejo in da na račun fazaniranja zaslužijo še kak cekin. Lani 1. septembra je trgovina Müller na Čopovi — ki je epicenter dogajanja v Ljubljani (ker je blizu Gimnazija Jožeta Plečnika) — za to priložnost pripravila “posebno ponudbo izdelkov za šolo po znižanih cenah”.

Izdelkov za šolo? Da, seveda: barvnih sprejev in flomastrov, pa tudi vlažilnih robčkov. Košare s temi artikli so postavili pri vhodu. Pa ne samo zato, da bi šli na roko nedoletnim strankam, ki se jim je mudilo naprej v akcijo, ampak zato, “da se dijaki ne bi raztepli po celi trgovini”. To je dobeseden citat neke prodajalke. Po poročanju Dela je Müller pripravil posebno ponudbo za dijake tudi letos. 

Nekateri medijski zapisi

In če smo že pri tem. Da je fazaniranje všeč tudi odraslim — ali vsaj kolikor-toliko odraslim —, bi bilo mogoče sklepati iz nekaterih medijskih zapisov. Tako je recimo prav Delo v istem članku poročalo o letošnjem fazaniranju z neskrito naklonjenostjo temu “dolgoletnemu običaju”. (Dolgoletnemu?! Sumim, da še ni dolgo, kar je bila avtorica članka sama fazanirana.) Kot da gre za povsem simpatično in neškodljivo pogruntavščino kot recimo maturantska četvorka na ulicah. (No, tudi to se mi zdi brez veze, čeprav velja za nekaj družabnotvornega — ker ni nič drugega kot nekakšen uličarski nasledek kao K.-und-K. finoče.)

A naj se vrnem na začetek in zadeve malo relativiziram: če sem napisal, da je fazaniranje ušlo izpod kontrole, se moram tudi vprašati, kaj pravzaprav pomeni kontrola.

Kontrola

Smemo mladini dovoliti, da nekontrolirano počne, kar se ji zljubi? Ji lahko zaupamo do te mere, da tudi brez kontrole ne bo počela nič takega, kar nam — osebno ali družbi nasploh — ne bi bilo všeč? Seveda ne. Očitno ne. Nihče normalen ni tako liberalen.

Pa bi zato morali biti bolj konservativni? Mislite, da bi fazaniranje lahko preprečili z represivnejšo vzgojo doma in v šolah? Morda. Ne vem. A kaj bi s tem dosegli? Spremenili prihodnje generacije? Bi bil to prispevek k izboljšanju javnega reda in miru? Bi živeli zadovoljneje, ker bi imeli en razlog manj za zgražanje? Bi si od mladine, ki se ne bi fazanirala, lahko obetali svetlejšo prihodnost? Zanje in zase?

Zaplodili in vzgojili

Zakaj o tem sploh razmišljamo? Zakaj nas to vznemirja? Odkod ideja, da je mladina, ki se (vsaj) en dan v letu masovno divjaško obnaša, tako nepoboljšljivo pokvarjena in izgubljena, da iz nje nikoli nič ne bo?

Da ne bo pomote: to ni slaba vest odraslih — staršev, šolnikov, sorodnikov —, ampak način razmišljanja, ki ne seže dlje kot nekaj dni naprej, ko si bodo petnajstletniki sprali s kože in iz las fazanske simbole.

Če vam ta prvoseptembrski ritual prehoda ni všeč, pripišite krivdo družbi, ki je vedenjsko odklonsko mladino zaplodila in vzgojila. In s tem ne mislim samo staršev in šol. Družba v celoti je tudi na socialnem nivoju — ne samo na političnem — razuzdana in razštelana. Nekateri si upajo vse, nekateri pa si ne upajo nič. Zato nas v bistvu ne bi smelo niti malo čuditi, da si mladostniki drznejo sredi mesta tako agresivno in bolano duhovito obnašati. Poglejte malo okrog sebe in se vprašajte: kaj pa je to takega? Postali smo družba nedolžnih storilcev in krivih žrtev — ter zgroženih ali molčečih prič. Da, da, fazaniranje je res iniciacija, socializacija. To je ta naša družba.