Bi država morala pomagati ogroženim vrstam medijev, da ne pocrkajo? Absolutno. Socializem je super. Ker naj bom kar takoj brutalno jasen: strogo reguliran in izdatno subvencioniran medijski trg je v Sloveniji edina opcija za preživetje kvalitetnih medijev. Karkoli drugega jih bo uničilo.

Informiranost državljanov je v nacionalnem interesu, informiranje sámo pa tudi v interesu vsakega posameznika. A ne kakršnokoli. Možnosti za informiranje je seveda več kot dovolj, večinoma pa so popolnoma zanič. Naključna, poljubna, stihijska medijska dieta je brez targetiranih posegov in usmerjanja samo nezdrav junk food. Dokazljiv proces poneumljanja publike z irelevantnimi in redundantnimi informacijami spremljamo že dolgo.

Toda kaj je kvaliteta? Na to vprašanje je treba odgovoriti, preden začne država eventualno pomagati medijem.

Nenadna enotnost

Prosti trg v Sloveniji ne uničuje samo kvalitetnih medijev, temveč tudi dojemljivo in hvaležno medijsko publiko.

Problemi z mediji obstajajo že dolgo. Pogoji se konstantno slabšajo, vendar doslej niso bili dovolj zaskrbljujoči, da bi začeli razmišljati o res konkretnih rešitvah.

Toda zdaj je zadeva tako akutna, da so se stališča običajno nasprotujočih si cehovskih organizacij glede tega bipartizansko poenotila. Levi in desni — tranzicijsko, postsocialistično Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in desničarsko ali vsaj konservativno Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) — zdaj zagovarjajo isto. 

To omenjam zato, ker je neizogibna političnost medijev — ali vsaj njihova pomembnost tudi za politiko — pač tisti faktor, ki relativizira samoumevnost državne pomoči.

Tisk? Kateri tisk? Kaj je že to?

Pomoč medijem ZNP argumentira s tem, da »natisnjena beseda več velja kot samo izgovorjena, zaradi svoje narave pa je običajno tudi večkrat preverjena, večkrat jo preberejo uredniki in novinarji, kot na primer izgovorjeno besedo preverijo televizijski novinarji.« Pa še to dodajajo, da »tiskana beseda bolj spodbuja inteligenco kot slika ali videoposnetek, posebej pri mlajših«.

V DNS pa trdijo, da »tiskani mediji pomembno prispevajo k raznovrstnosti vsebin in pluralnosti virov informacij, ki so ključni za delovanje demokracije«.

Ne da to ne bi držalo, ampak res ne vem, kaj jih je pičilo — ene in druge —, da dosledno govorijo o tiskanih medijih. Kot da jim ni jasno, da so tisku šteta leta.

Tabloidna mašila

Za začetek je treba vedeti, da tudi mnogi kvalitetni ali vsaj samodeklarirano kvalitetni slovenski mediji (neglede na njihovo pojavno obliko oz. način distribuiranja) ponujajo/prodajajo precej vsebin, ki ne zadostujejo kriterijem kvalitete.

Precejšen del vsebin, ki jih mediji frenetično, udarniško producirajo — kot da bi bilo njihovo preživetje odvisno od količine —, je senzacionalistično, tabloidno mašilo, namenjeno internemu subvencioniranju tistih zahtevnejših, kvalitetnejših, relevantnejših vsebin. Prepričani so, da bodo s produkcijo in distribucijo tračarskih in trivialnih vsebin pritegnili pozornost več bralcev in jo preusmerili na pomembnejše vsebine, zraven pa zaslužili še kak dodaten naročniški in oglaševalski evro. (Sam sicer dvomim, da je učinek res takšen.)

Nelojalna konkurenca

Če bi država res začela pomagati medijem, bi jim morala za začetek postaviti pogoj, da takšna ali drugačna subvencija prepoveduje produciranje in objavljanje trivialnega medijskega futra — od detajlov iz sveta kao znanih Slovencev, mimo anonimk in irelevantnega političnega čveka pa vse do meteorološkega paničarjenja že nekaj dni pred napovedanim sneženjem. Ker le zakaj bi bleda mati domovina to podpirala? 

Bilo bi tudi pametno, če bi država onemogočila nelojalno konkurenco. Če že vztrajate pri tisku, potem naj nekdo poskrbi, da bo Pošta Slovenije — najbolj brezupno retardirano storitveno podjetje, kar jih obstaja — tudi ob sobotah dostavljala izvode na prodajna mesta in v nabiralnike.

Tabloidnost in desničarstvo

Ampak dostopnost oz. razpoložljivost je problem tudi za spletne medije. Dejstvo je namreč, da so z ozirom na skopuško potrošniško mentaliteto povprečne publike plačljivi spletni mediji izrazito deprivilegirani. Dejstvo, da so zaklenjeni, jih po eni strani dela manj brane, po drugi pa tudi noben, ampak res noben slovenski spletni medij ne zasluži — in tudi ne bo zaslužil — z online naročninami dovolj, da bi si bistveno popravil bilanco.

Pogoj, da prejemniki pomoči niso zaklenjeni, bi bila zelo dobrodošla oblika pomoči — in bi za nameček tudi destimulirala objavljanje trivialnosti.Podatki o branosti pa so seveda samo voda na mlin ljubiteljem prostega trga. Ti naj berejo trače in trivialnosti še naprej. Tabloidnost in desničarstvo se itak prekrivata. Za nas ostale pa bo dovolj dober samo socializem.