Da je kandidatka in podpredsednica opozicijske stranke ob naključnem srečanju zavrnila ponujeno roko kandidata in predsednika največje vladne stranke — in predsednika vlade —, priča o tem, kako daleč je zabredla slovenska strankarska politika.
Ta non-handshake pa je še tem bolj intriganten, ker sta zanj vendarle bila potrebna dva.
Na Janševem mestu
Postavimo se za začetek na Janševo mesto.
Pa pride premier v Ivančno Gorico in se kot največji dobrovoljček, kar jih je kdaj tlačilo dolenjsko zemljo, pusti fotografirati s strankarskimi kolegi in tudi s kandidati drugih strank. Fantje so dobro razpoloženi in se vsaj pred kamercami postavljajo s svojimi konverzacijskimi sposobnostmi. Snemalec SDS vestno beleži vsak Janšev korak in rokovanje. Tudi s prijaznima kandidatoma SD in LMŠ. Čista politična idila in čezstrankarski ekumenizem. Tako rekoč vesoljno, vseodpuščajoče, vseslovensko bratstvo. Narativno vredno Jurčiča, vizualno pa Gasparija.
Potem pa Janša nagazi na z varljivim nasmeškom namrgodeno mestno mino, ki trmasto tišči roke v žepe plašča — in ne sprejme žuljave dlani, ki je toliko naredila za dobrobit Slovenije. Dlani, ki ji jo prostodušno ponudi kmet s tako rekoč domačega terena.
Goveja juha in restan krompir
Resno mislim, da je gesta DŠP neprijazen in nerazveseljiv simbol razkoraka med urbanim in ruralnim. Pustimo torej za trenutek te večno negativne in konfliktne konotacije pri miru in se poskusimo vživeti v situacijo v Ivančni Gorici.
Ne vem in niti ni pomembno, odkod je DŠP, ampak lahko bi se bila zavedala, da je na kmetih. No, na deželi. Med ljudmi. V tako imenovani bazi. In da tu veljajo drugačna pravila kot v Ljubljani na relaciji med Trstenjakovo in Levstikovo.
Tu ljudje ne fantazirajo, kdo s kom bo ali ne bo sodeloval po volitvah, ampak se jim fajn zdi, da vidijo politike oz. kandidate na kupu. Enkrat za spremembo neskregane. Enkrat za spremembo človeške. Kot ljudi iz mesa in krvi (oz. iz restanega krompirja in goveje juhe). Ljudi, ki izjemoma niso na Twitterju in ki tukaj in tokrat ne glumijo svojih naštudiranih in nastopaških vlog v predvolilnih soočenjih.
Janša je to štekal. Vsi so to štekali. Samo Dominika Švarc Pipan ni štekala.
{embed_info_box}198512{/embed_info_box}
Trmasta
Dominika Švarc Pipan je bila trmasta. Še predobro se spominja, da je Janša že mnogokrat sesuval opozicijo kot zadnje debile in škodljivce, potem pa jih vsake toliko dobrohotno in konstruktivno vabil k sodelovanju — in se čudil, da nočejo sodelovati.
Zdaj pa se na lepem pojavi pred njo in ji olikano ponudi roko sprave in premirja? What?!
DŠP tudi ve, da je vlada že večkrat ponujala metaforično roko sodelovanja, ki pa je opozicija razumljivo ni mogla sprejeti. Janša je namreč vabil opozicijo k sodelovanju zato, ker je vedel, da ponudbe ne bi sprejela.
Lahko bi bilo tudi drugače
Tako kot je vlada že v preteklosti večkrat izkoristila zavračanje sodelovanja za propagandno vojno proti opoziciji sami, je to storila tudi tokrat. Dominika Švarc Pipan je zaradi svoje geste obveljala za največjo mestno zamerljivko ever, ki se je iz čiste politične trme osmešila pred dobronamernim predsednikom vlade in se zamerila celo njegovim neprivržencem.
Njen razlagalni zapis na Facebooku je mala mojstrovina nakladanja in sprenevedanja. Socialni demokrati lahko samo upajo, da jim zaradi te DŠP blamage ne bodo nizko padli ratingi.
Apriorizem
Ima pa to nerokovanje še druge podtone. Dobri dve leti že poslušamo, kako da z SDS pa niti v sanjah v koalicijo, samo poglejte te prodane duše od SMC in DeSUS, češ, mi nismo taki!
No, prav, če tako mislijo. Se pa je treba zavedati, da je to aprioristično zavračanje sodelovanja oz. povezovanja z določenimi strankami podlaga za to, da se z njimi nazadnje niti rokovati več nočeš. Niti iz vljudnosti. Je to normalno?
Ne vem. Sodelovanje in rokovanje zavrnejo, če se jim nesodelovanje in nerokovanje bolj splača. Ali če mislijo, da se jim bolj splača. Kar pa v resnici ni nujno res.
Lahko bi bilo tudi drugače. Bomo videli po volitvah.