Berem, da v Slovenskem sodniškem društvu (SSD) »v primeru neizpolnitve ustavne odločbe pripravljajo kolektivno tožbo, s katero bodo zahtevali poravnavo nesorazmerij pri plačah sodnikov za pet let nazaj« [moj bold, op. MC].

Mislim, da še noben lobi nobene poklicne dejavnosti v javnem sektorju ni vladi postavil tako domišljavih in prepotentnih zahtev, kot to zdaj delajo sodniki (in tožilci). Niti Fides v svojih najbolj popadljivih časih Konrada Kuštrina, kaj šele SVIZ. Niti oba skupaj, če interdisciplinarne nesramnosti seštejemo!

Poravnavo za pet let nazaj bi radi?! Pa saj niso normalni! To je res višek nesramnosti!

Tu sploh ne gre samo za plače. Cilj punta slepcev s tehtnico in kladivcem so tudi nedenarne eksternalije. Gre za monetizacijo socialnega statusa sodnikov.

Res sramotno

SSD tudi grozi, da sodniki ne bodo sodelovali v volilnih komisijah pri evropskih volitvah. Za kar so sicer ekstra plačani. Kar samo še dodatno dokazuje, da izsiljujejo. To ni nič drugega kot sabotaža. Sabotiranje demokracije. Res sramotno. Za svoj žep so tudi sodniki pripravljeni narediti karkoli. Seveda pod krinko dostojanstva in poštenosti.

Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan (ki jo glavni odbor SSD seveda poziva k odstopu) je v sinočnjih Odmevih obetavno namignila, da bo vlada morda morala razmisliti o drugačni zakonski ureditvi nadzora evropskih volitev. Upam, da ji bo to uspelo. Če bo potrebno.

A to še ni vse. SSD je sprejel tudi sklep, s katerim »pozivajo sodnike k zamrznitvi sodelovanja v komisijah in organih [vlade], kot so delovne skupine, različne izpitne komisije, tudi za [državni pravosodni izpit] in za izpite iz upravnega postopka, za stečajne upravitelje, izvršitelje, volilne komisije [itd.]«.

Decibeli groženj

Sodniška poza ima več aspektov. Tistega najbolj trivialnega je opazila DŠP in pripomnila: »Nekoliko nenavadno je, da funkcionarji ene veje oblasti pozivajo k odstopu funkcionarje druge veje oblasti.«

Sodniški revolt se dotika družbene hierarhije, po kateri se pravno izobražene, toda arogantne poklicne združbe praktičnih in iznajdljivih izobražencev vzpenjajo vse višje in višje.

Dotika se varljivega socialnega občutka, da so celo tisti iz privilegiranih poklicev in slojev veliko večji reveži kot tisti, ki molče trpijo v kotu. Ker se v poklicu bolj matrajo.

Dotika se cehovskega aktivizma, katerega uspešnost se ne meri s socialnimi in premoženjskimi argumenti, temveč z medijskimi ratingi in decibeli groženj. Dotika pa se tudi solidarnosti in enakosti, ki jima najbolj nasprotujejo tisti, ki ju ne rabijo, nočejo ali ne priznavajo.

Poštenost in naš prid

Do prava imam ambivalenten odnos. Po eni strani ga občudujem, ker zna z verbalnimi in miselnimi akrobacijami in abstrakcijami povzeti družbeno morálo bolj učinkovito kot katerakoli druga intelektualna panoga. Žal mi je, da nisem pravnik. 

Po drugi strani pa je vsakomur — verjetno celo pravnikom — jasno, da pravične, racionalne, pametne, logične in kulturne družbe ne konstituirajo samo zakoni in da o tem ne odločajo samo pravniki. Kaj šele sodniki.) Hvala bogu.

Pravnike imamo radi, če so pošteni in če delajo v naš prid. Temu potem rečemo pravna država, za katero se vsi tako goreče zavzemamo. A tudi če so sodniki pošteni in delajo v naš prid, to še ne pomeni, da si zaslužijo (beri: da jim privoščimo) višjo plačo od ostalih. Ker tudi tu je na delu pregovorna slovenska uravnilovka. Ker smo itak vsi pošteni in vsi delamo v svoj prid, ni nobenega razloga, da bi tisti, ki poštenost in korist, ki nam pripadata, formalno požegnajo, morali za to dobiti več od nas.

Nekdo mora biti glavni

Pa še nekaj besed o tej slavni odločbi Ustavnega sodišča, da si sodniki zaslužijo višje plače.

Nimam nič proti temu, da je Ustavno sodišče vrhovna, nadpolitična ali vsaj parapolitična institucija, ki ima zadnjo besedo. Nekdo mora biti po dogovoru glavni, po možnosti pa tudi pametnejši in neodvisnejši od večine. Dobro, da je tako.

Toda imeti zadnjo besedo ne pomeni biti nezmotljiv. Da je Ustavno sodišče na podlagi trinajstih besed 125. člena Ustave (»Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.«) ugotovilo, da si zaslužijo višje plače, je tipičen primer razpoke v kompetencah prava kot metode za razlaganje in urejanje družbe. Odbijajoča fascinantnost prava je v tem, da lahko s svojo logiko in besednjakom argumentira in legitimizira karkoli.

Arbitrarna odločitev

Niti malo se ne čudim, da je Ustavno sodišče sprejelo odločbo o zvišanju plač sodnikom enoglasno [moj bold, op. MC]. Odločba je za vsakega pravnika nedvomno konsistentna. Je pa tudi povsem arbitrarna. Še več!  Argumentativna vrednost odločbe je milo rečena enaka kot argumentativna vrednost tega teksta. S to razliko, seveda, da je po zakonu in družbenem konsenzu pač zavezujoča.

Problem skratka niso samo sodniki, temveč tudi ustavni sodniki. Toda problem z enimi in drugimi — torej dramatiziranje ekonomskega statusa prvih in bogaboječa percepcija političnega statusa drugih — je posledica družbene apoteoze prava oz. hierarhičnega (samo)povzdigovanja ključnih izvajalcev kao najpomembnejše metode za razlaganje in urejanje družbe.

Da se imajo pravniki — torej sodniki, tožilci, ustavni sodniki — pa tudi odvetniki (ki so pa neoliberalna, ne postsocialistična zgodba) — za nekaj več in da v zameno za to pričakujejo nadstandarden materialni status, je logično. Razpizdenemu, skreganemu, argumentativno nesposobnemu, funkcionalno nepismenemu in frustriranemu narodu brez pravnikov živeti ni. In navsezadnje, nekdo tudi mora delati red. Ali vsaj misliti, da ga res dela.