Ste se kdaj vprašali, zakaj ljudje izgubljamo vero v pravno državo? Višje sodišče v Kopru vam je pravkar priskrbelo odgovor z veliko začetnico. V primeru spolnega napada dveh storilcev je namreč razglasilo zgodovinsko sodbo, sklicujoč se na — dvojino!

Skupina razigranih junakov, ki so praznovali fantovščino, se je leta 2017 v kampu Lucija odločila, da je ženska lahko plen. Toda obtoženca sta bila samo dva. In dva človeka nista “več oseb”. Dva sta dvojina. In tudi zakon pravi, da dvojina še ni množina. Zato je višje sodišče razveljavilo sodbo okrožnega, ki je oba storilca obsodilo na leto dni zapora. In to z obrazložitvijo, da je “več oseb [zaporedoma]” množinska oblika, zato dveh storilcev ni mogoče kaznovati v “kvalificirani” obliki. Ergo: namesto zapora sta posiljevalca dobila samo dve leti pogojne kazni. Ker sta bila samo dva. In ne vsaj trije.

Pa srečno, fantje! Kar tako naprej! Samo ne več kot dva naenkrat. Če že to delate, delajte po dva, da se izognete zaporu.

Ta jezikovni dragulj …

Dvojina, ta jezikovni dragulj, ki ga ohranjamo kot narodovo posebnost, postaja orodje pravne akrobatike. Naj živi pravna subtilnost! Naj živi slovnično posilstvo nad zdravo pametjo! Sodba iz kampa nam je dala najbolj perverzno lekcijo iz slovnice v zgodovini slovenske pravne prakse.

A to je šele prvi del krute pravne pravljice za odrasle. Črkobralstvo z vdelanimi slovničnimi krivicami. Morda še bolj temačen del sledi, ko se vprašamo: kaj pa, če to ni napaka v postopku? Kaj pa, če ne gre za sodno zmoto? Kaj pa, če gre za sistemsko sprenevedanje pod krinko avtoritete, neodvisnosti in načelnih mnenj?

Učbeniški primer

Bralec opisuje učbeniški primer brezsramnosti z Okrajnega sodišča v Tolminu: z bujno domišljijo obdarjena sodnica si izmisli ključna dejstva, ki jih ni nikoli nihče potrdil, ignorira bistvene okoliščine primera, izkrivlja izjave prič, mirno obide pomembna dejstva in ignorira napotke višjega sodišča, ki ji je zadevo dvakrat vrnilo v obravnavo.

Če bi šlo za srednješolca na maturi, bi gladko padel. Toda ker gre za sodnico, to ni problem, temveč “nepristojnost”. In tu se začne groteskna koreografija sodne oblasti. Na vprašanje, “ali kdo prevzema odgovornost za takšne sodne zlorabe”, Sodni svet odgovori, da je “pristojen samo za dajanje načelnih mnenj” predsednik Vrhovnega sodišča pa, da “ne sme komentirati konkretnih primerov”. Ker da bi to bil — pazite! — “poseg v neodvisnost sodne veje oblasti”.

Čista klasika. Ko gre za konkretno zadevo, so vsi nepristojni. Ko kdo od zunaj dvigne glas nad praksami, ki dišijo po institucionalnem propadanju, pa so vsi zelo pristojni za ogorčenje.

Fevdalna kasta

Da ne bo pomote: še vedno trdno verjamem, da večina slovenskih sodnikov opravlja svoje delo vestno, etično, strokovno. Toda problem nastane, ko se pravosodna elita obnaša kot fevdalna kasta, ki ne prenese niti najmanjše kritike. Ko gre za resnične kršitve, si zatiskajo oči, se sklicujejo na avtonomijo in ločenost vej oblasti. Obenem pa zaganjajo vik in krik, če se novinar ali državljan vprašata, kdo med njimi sploh odgovarja za karkoli?

Tako se v javnosti utrjuje nevarna podoba sodstva kot nedotakljive trdnjave, kjer ni pomembna vsebina, ampak forma. Kjer jezikovne oblike kot dvojina in množina odločajo o usodi ljudi. In kjer ni pomembno, ali sodiš prav, ampak da si “neodvisen” — pa čeprav od resnice.

In potem se še čudijo, zakaj je zaupanje v sodstvo na dnu. Morda zato, ker ko gre za očitno krivico, dobimo od njih samo molk, izgovore in pravna mnenja v dvojini pravičnosti — in v množini brezsramja.

Kam z vso to jezo?

Seveda ne gre za pozivanje k linču. Ravno nasprotno. Gre za poziv k treznosti, odgovornosti in pogumu za spremembe tam, kjer institucije očitno zatajujejo. Ne rabimo lova na čarovnice, temveč jasno ločnico med napakami, ki jih omogoča sistem pravnih sredstev, in sistemsko brezbrižnostjo, ki jo omogoča zakonodaja — torej “nihče”.

Kdaj bomo kot družba zmogli povedati, da je to, kar je narobe, res narobe? Neglede na to, ali je storilec navaden človek ali nekdo, ki je ogrnjen v togo ali kateri drugi zaščitni znak katerekoli veje oblasti? In kdaj bo sodna veja oblasti zmogla toliko samorefleksije, da ne bo več živela v iluziji lastne nezmotljivosti?

Najmanj, kar dolgujemo žrtvam — pa tudi pravni državi, ki ji pravosodje daje temelj —, je iskren odgovor na vprašanje: kdo pazi na tiste, ki sodijo drugim? Institut pritožbe? Ah, dajte no! Leta in leta na sodiščih in kup zapravljenega denarja. In še pomembneje: kdo bo ukrepal, ko odpovedo tisti, ki bi morali paziti?

Jezikovna vaja

Spolni napad ni jezikovna vaja. Niti ni napaka. Je nasilje. Je zločin. In če se bo naša pravna država še naprej ukvarjala z obliko namesto z vsebino, si zasluži oceno negativno. Pravica ne more temeljiti na številu napadalcev. Kaj šele na odmiku od resničnosti v obliki sodb, ki so bolj doma v fikciji kot pa v realnosti. Če ne bomo znali reči, da je dovolj, bomo dočakali čas, ko bo v zakonodaji pomembneje, ali je bil osebek ali predmet v imenovalniku, kot pa to, ali je bila ženska napadena.

Če želi sodstvo ponovno uživati zaupanje, mora začeti pri sebi. Z ločevanjem zrn od plevela. S presojanjem konkretnih primerov. Ne pa zgolj s pisanjem načelnih izjav, ampak s tem, da je neodvisnost tudi odgovornost.

Dokler bomo živeli v državi, kjer spolni napad ostane pogojno kaznovana izkušnja zaradi slovnične napake — in kjer si sodnik lahko izmišlja dejstva kot srednješolski esejist —, ne bomo živeli v pravni državi, ampak v pravno stilizirani parodiji. Ki pa tudi ni, priznajmo, prav nič smešna.