Videti preveč in se v poglabljati v neumnosti in nepomembnosti — selektivno, seveda, ker bi se mi sicer zmešalo —, je kolumnistova profesionalna deformacija. Plus to, da vsako stvar, ki se mi zdi vredna obravnave, jemljem zares. Za posameznika to ni vedno dobro ali vsaj ne prijetno, za medije in publiko pa zna biti kratkočasno.

Skratka: téma tedna sta dve navidez nepomembni fotki.

Obvezno neobvezni piksli

V duhu veljavnega, toda nikoli docela preverjenega truizma, da slika pove več kot tisoč besed, je velikanska večina spletnih medijev tehnično naštimana tako, da medijskega besedila sploh ni mogoče objaviti na internetu brez fotografije oz. neke druge slikovne opreme. Toda kot človek, ki je že dolgo specializiran za produkcijo tekstov, to čutim kot nezaupnico temu, kar počnem — čeprav kot amaterski fotograf z latentnimi vizualnimi ambicijami obenem nimam nič proti dobrim slikovnim vsebinam.

Dopuščam torej možnost, da slikovna, tudi ne nujno odlična vaba kot eventualno dopolnilo teksta pritegne in stopnjuje bralčevo pozornost. Tudi v obliki tako imenovane simbolične fotografije. To je danes specifičen žanr, ki se je razvil iz tehnične nuje, da črke in besede zahtevajo spremljavo obvezno neobveznih pikslov.

Columba livia domestica

Najbolj izstopajoča simbolična fotografija, ki sem jo ta teden opazil, je bila bedasta in za lase privlečena, vendar me je spravila v dobro voljo. Na njej smo videli sokola, ki čepi na vrhu droga, na katerem je montirana nekakšna antena ali oddajnik, ne vem. A bistveno je, da s te štange binglja mrtev golob.

Ni jasno, ali ga je sokol sam uplenil in pokončal in na čem ta mrtvi ptič sploh visi. Kdo ve, morda je fotografijo ustvarila umetna inteligenca. Ampak saj je vseeno. Fora je skratka v tem, da je golob mrtev. Kot tista papiga v znamenitem skeču od Monty Pythonov. “Expired and gone to meet its maker.”

Ku-ku-ru-ku-ku, paloma … 

Seveda pa lahko iz teksta — ki sicer povzema mnenje enega od novodobnih, samozvanih političnih analitikov — razmeroma hitro ugotovimo, da se ključ do razumevanja bizarne fotke skriva v tem, da je slovensko besedo za crknjeno “columbo livio domestico” treba pisati z veliko začetnico. Kot lastno ime oz. priimek.

Gre za to, da je predsednik vlade politično truplo. To trditev smo slišali že večkrat, ni pa še bil konkretno ilustrirana.

Fotografijo, ki sem jo z besedami opisal še bolj slikovito, kot deluje sama, je skrbnik dotičnih spletnih vsebin sicer kmalu zamenjal z dobro, v bistvu reportažno, profesionalno agencijsko fotografijo. Izostrena je na dlan v ospredju — morda Golobovo, ni pa nujno —, ki z desne strani sega v kader in nekaj dopoveduje, v ozadju pa je centralno kadriran zablurani Kučan. Zdaj skratka vse vemo.

Crispy

Prejšnji teden pa sem opazil še eno fotografijo, ki bi zlahka konkurirala omenjeni ornitološki za dosežek tedna. Objavljena je bila tudi v tisku, ne samo na spletu.

Na njej vidimo leseno kuhinjsko desko, na kateri (si) je nekdo postregel burger (po katerem segata lačni roki) in skledico repe z ocvirki. Absurdna kulinarična kombinacija — ki jo zelo neapetitlih nadgrajuje še to, da gre za burger s crispy rezinami popečene slanine in ocvrtimi lignji ali kôzicami — je bila očitno namerno inscenirana prav za ta prispevek. Članek namreč govori o amerikanizaciji popularne kulture oz. vsakdanjosti, pri čemer je bilo témo seveda najlaže ilustrirati s hrano (pa še z avtorskimi pravicami si niso naredili stroškov).

Burgerja in repe pa nisem opazil samo jaz, ampak pol Slovenije. Pa ne samo zato, ker je bila s tekstom vred objavljena na prvi strani nekoč osrednjega glasila — znanega dandanes po tem, da kljub dinozavrsko orjaškemu formatu papirja in svojemu splošnemu profilu kreativno boleha za magazinskimi, tematskimi, nenovičarskimi naslovnicami —, ampak tudi zato, ker je bila čudaško tempirana. Bila je namreč objavljena v ponedeljek, dan po famoznem nedeljskem referendumu. Ki je bil tisti dan novica dneva, tedna, meseca in leta in je še danes. 

Vizualno je politično

Tako je ta lifestyle fotografija postala politična in bog pomagaj tudi sporna. Normalno senzibiliziranim konzumentom medijev se je to zdelo samo novinarsko čudaštvo brez primere — da naredijo iz tega informacijski big deal ravno takrat, ko je hiperaktualno nekaj drugega, pomembnejšega. Tisti malo manj normalni pa so v tem videli politično pristranskost ali celo služnost aktualni, domnevno poraženi oblasti. Razlog za to je bil mogoče res trivialnejši, vendar je dejstvo, da je uredniška odločitev točno tako izpadla.

Teh dveh nesrečnih primerkov vizualnega gradiva sem se lotil zato, ker imam tudi sam poln kovček nakladanja o referendumu. In ker sem seveda hotel dokazati, da 776 besed — kolikor je dolg ta tekst — pove veliko več kot ena ali celo dve fotografiji.