Te dni sem prebral, da neka »mama prvošolke« trdi, da je predlog novele Zakona o osnovni šoli — ki so ga poslanci pravkar potrdili — »diskriminatoren« do otrok oz. do staršev, ki se/jih šolajo na domu, in da v zvezi s tem napovedujejo ustavno presojo. Ker da so spremembe, ki jih novi Zakon o osnovni šoli uvaja v zvezi s šolanjem na domu, v nasprotju s 57. členom Ustave (»Izobraževanje je svobodno.«)

Ali je treba posebej omenjati, da si je Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje zamislilo zadevo tako, da šolanje na domu učencem — oz. njihovim zakonitim zastopnikom — po novem otežujejo? Pardon, ne otežujejo: v višjih triadah od učencev pričakujejo več izpitov!

Kaj takega!

Kaj pomeni ta svoboda?

Svoboda vedno vžge. Svoboda je magična beseda.

Druga alineja 57. člena v izogib preveč posplošenim interpretacijam svobode sicer pravi, da je osnovnošolsko izobraževanje »obvezno«. (Torej »nesvobodno«, kao?)

Ampak kaj naj bi ta načelna svoboda pomenila? Da se učiteljem ni treba držati predpisanih šolskih programov in kurikulov, ampak da lahko pri pouku improvizirajo po svojih pedagoških preferencah in najboljših namenih? In da imajo učenci oz. njihovi zakoniti zastopniki pravico, da na takšen ali drugačen način izražajo svoje pripombe ali celo nestrinjanje s predpisanimi šolskimi programi in kurikuli? Ali se v zvezi s tem odločajo po svoje?

Seveda ne. Pravkar smo izvedeli, da ta svoboda v bistvu pomeni, da obstaja pravica, da svojega otroka šolaš na domu — in da pričakuješ, da bodo prizanesljive in uvidevne šolske oblasti otroku šle pri tem na roko.

Ideologija in logika

Izvedeli pa smo še več, kako si dotični to predstavljajo. Ne vem, kdo je ta »mati prvošolke« in niti ni važno. No, če je v dotičnem mediju niso redigirali in lektorirali, je še kar artikulirana in pismena. Treba je priznati, da dobro povzema ideologijo in logiko novokomponiranega starševanja, senzibiliziranega za narcisistično in samozadostno, predvsem pa asocialno in antisistemsko vzgojo in izobraževanje.

Od daleč to spominja na nekoč filozofsko, sociološko, neomarksistično, althusserjansko kritiko šolskega sistema (»šolskega polja«) kot represivnega, indoktrinativnega mehanizma za reproduciranje dominantne družbene ideologije. Danes pa je to seveda kar nekaj. Populizem čez palec. 

Skratka:

»Pravila za zasebne šole ostajajo enaka, za nas, ki izobražujemo na domu, pa se spreminjajo. Zasebne šole še vedno lahko del predmetnika oblikujejo po svoji ideologiji in pedagoških nadzorih. Mi pa smo ta del svobode izgubili. S tem zakonom postajamo podizvajalci javne osnovne šole.«

Poljudna in poljubna mantra

Prosim? »Podizvajalci«?! Podizvajalci se pritožujejo, da jih šolske oblasti tretirajo kot podizvajalce?! Neverjetno!

Seveda pa ne gre samo za status homeschooling staršev samih. Gre za veliko več. Takole še pravi »mati prvošolke«: 

»Ko se bo vse podredilo predmetniku javne šole, se bo zatrla lepota izobraževanja na domu, ki omogoča obdelovanje snovi v trenutku, ko otrok pokaže interes in si sam tega želi.«

Pustimo zdaj to, da gre (za božjo voljo) za »lepoto«. Gre za to, da zahtevajo, da bi svojemu otroku lahko omogočili, da spoznava novo snov in se je uči takrat, ko mu paše. Ne pa tako kot v šoli, kjer je urnik za določeno stopnjo in razred določen za vse brez razlik in kjer revčki in sončki morajo trpeti in se prilagajati.

Otroku mora biti fajn. Delati mora tako in takrat, kot in kadar mu paše. Bog ne daj, da bi se prilagajal in se podrejal šolskemu sistemu, ki da je v resnici represija. Nekoč filozofska, sociološka kritika je zdaj poljudna in poljubna mantra kao emancipiranega in izobraženega srednjega sloja, ki mu ni vseeno. 

Radikalna frakcija

Za konec pa še navrže:

»Alternativno izobraževanje bo mogoče samo premožnim.«

Seveda. Točno to. Zakaj pa ne? Homeschooling je nadstandard. Kdor ni dovolj premožen, da bi svoje otroke izobraževal doma, jih pač naj vpiše v javno šolo in bodo potem devet let hodili v šolo. Država zagotavlja dovolj dober učni, če že ne učno-vzgojni servis, da se nihče ne bi smel počutiti prikrajšanega.

Mimogrede, privatna šola ni isto kot šolanje na domu. Razumem nekatere starše, da vpisujejo otroke v privatne šole, ker verjamejo, da bodo od tam odnesli več. Toda šolanje na domu je samo kaprica. Brez pametnega razloga.

Od blizu dvesto tisoč osnovnošolcev v Sloveniji se jih na domu šola manj kot tisoč. Torej manj kot pol odstotka. Procent iz leta v leto narašča, toda to po mojem ne bo nikoli zelo resen problem. Bolj resen problem je, da za privrženost ideologiji novokomponiranega starševanja ni treba otroka šolati na domu. Takih staršev je pa že kar precej. Homeschoolerji so samo njihova radikalnejša frakcija.