Na Pop TV so se odločili, da bodo svoje prvo soočenje pospremil z ljudsko veselico. Pred sinočnjim soočenjem v Kopru in verjetno še vmes se je na nekem trgu ob spremljavi vokalne solistke in komika jedlo in pilo ter pelo in plesalo, marljivi novinarji pa so med državljani baje nabirali vprašanja, ki jih bodo v njihovem imenu zastavili predsednikom strank na prihodnjih soočenjih.

Ideja je smešno populistična, načeloma pa ni neprimerna. Človek bi imel kar naprej take volitve. Ali vsaj soočenja.

Kakorkoli, Pop TV-jevo soočenje je bilo zanimivejše od nacionalkinega v četrtek. Tudi zato, ker sta v Kopru nastopila tudi Vrtovec in Janša, ki bojkotirata TVS zaradi Tarče. Za dodatno dobro voljo pa je tokrat namesto Kordiša skrbel Stevanović.

Dva ta glavna 

Zlasti Janša je soočenje prepojil s psihološko napetostjo, ki je brez njega ne bi bilo. In ne, ni bil polemičen in bistveno glasnejši od glasnih, niti ne sarkastičen, kot zna biti. S ciničnim nasmeškom Mone Lize in z na pultu sklenjenima ročicama je naredil presenetljivo dober vtis. Človek bi njegovo spravljivo, skoraj državniško držo drago plačal.

Kritike, da je bil zadnjič na TVS preveč namrgoden, so Golobu očitno segle do srca. Nocoj je bil drugačen človek, skoraj človeški. Razen ko je Janši pred nosom pomahal z rdeči zastavico antijanšizma. Dokazal je tudi, da zna biti zadirčen — kar smo doslej samo slutili.

Toliko o teh dveh ta glavnih.

Teorija 28 rokovanj

Da je bilo soočenje zanimivejše, pa še ne pomeni, da smo izvedeli bistveno več političnega, kot smo (ali bi) izvedeli iz nezanimivejšega. To nas niti ni zanimalo. Bolj kot programi in odgovori na tricky vprašanja nas je zanimalo govorjenje eden čez drugega, replike, body language in facialna ekspresivnost. Pa tudi pridno ploskanje posameznim protagonistom je delovalo simpatično. Skoraj kot nasneti smeh v komičnih nadaljevankah.

Po zaslugi takega soočenja je tudi to izpadlo razvedrilneje. Debata na srečo ni bila vedno pod kontrolo Darje Zgonca in Edija Pucerja, zato je bila bolj sproščena, na trenutke celo razpuščena.

In nenazadnje, lepo je bilo videti predsednike strank, da so se na koncu — po vseh teh težkih besedah (naklonjene seveda ne štejejo) — s kislo vljudnimi nasmeški rokovali. Žal pa nam kamera ni pokazala vseh osemindvajset stiskov rok, kolikor bi jih bilo med osmimi možakarji matematično možnih.