Prvo (in verjetno zadnje) soočenje med Kamalo Harris in Donaldom Trumpom v National Constitution Centru v Filadelfiji je bilo bizarno. Predvsem seveda po zaslugi republikanskega kandidata. Trump se bo zapisal v zgodovino ameriških političnih ekstravaganc vsaj z navedbo, da ilegalni miganti s Haitija lovijo in jedo hišne ljubljenčke prebivalcev zvezne države Ohio.

Kako je mogoče, da bivši predsednik in vnovični kandidat za predsednika ZDA govori take blatantne neumnosti? Ker navsezadnje, karkoli že si mislimo o Trumpu — človek, ki si je tako ali drugače ustvaril bleščečo poslovno in medijsko kariero, milijarder, najbrž ni tako neumen, da bi resno — sredi kampanje in pred multimilijonskim občinstvom — šeral vrhunsko smešne debilizme, ki bi se jih težko spomnil najbolj odštekani scenarist iz njemu tako neljubega in nenaklonjenega Hollywooda.

Meje toleriranega

Resno! Ne zanima me toliko, kako lahko Trump to govori. Bolj intrigantno se mi zdi, kako je mogoče, da bo človeka, ki govori take neumnosti, vsaj slaba, če že ne dobra polovica registriranih volilcev v ZDA hotela imeti za predsednika?

Tega o kino- in felinofagiji v Ohiu si cepec ni izmislil na licu mesta med debato, temveč je v bistvu samo ponovil fake news, ki je že nekaj časa krožil po družbenih omrežjih. To ima zdaj očitno domovinsko pravico celo v predsedniški tekmi.

Treba je priznati, da Trump zares premika meje toleriranega. Navzdol, seveda, in žal temu ni videti dna.

Kamala Harris se je vicu, ki to ni bil, sproščeno nasmejala. (Kot so se nasmejali še milijoni, ki so gledali soočenje v neposrednem prenosu na ABC News Live ali vsaj videli ta najzabavnejši odlomek, ko je začel krožiti in kot za šalo inspiriral še na tisoče memov in podobnih digitalnih vicev.

Šarmerka

Toda ali je smeh ob takih neumnostih dovolj za zmago na volitvah? Je za zmago dovolj, da je drugi kandidat pač zmešan? Milo rečeno?

Trumpova strategija v soočenju s Kamalo Harris — oz. republikanska strategija nasploh za naslednjih 53 dni do volitev — je (bila) v načrtnem in popolnem političnem poistovetenju podpredsednice s sedanjim predsednikom in v vztrajanju, zakaj ni tega ali onega, kar zdaj obljublja, naredila že prej.

Demokratski kandidatki je treba priznati, da je na Trumpove konkretnejše očitke odgovarjala s še kar prepričljivimi protiargumenti — pa tudi z iskrenim, simpatično omalovažujočim smejanjem in nasmihanjem ob najbolj čudaških Trumpovih izjavah — in odločno parirala njegovim paradnim podtikanjem in poenostavljanju. Tudi obilo min mu je znala nastaviti. Kamala je prava šarmerka, to je že treba priznati.

Kamalin problem

Pa je zaleglo? Je delovala prepričljivo?

Da in ne. Kamalin problem na odprti sceni je (bil) v tem, da je s takim sogovornikom že tako ali tako težko polemizirati v živo, še tem težje pa v omejenem časovnem okviru argumentirati komplicirane zadeve. Populistični Trump je mojster simplificiranih, udarnih in nesramnih sloganov, ki mu ni para. Kamala Harris pa že po definiciji svoje agende mora vsaj malo komplicirati, če hoče volilcem nekaj smiselnega dopovedati.

Trumpov adut je, da je zanj vse preprosto. Najbolj preprosto pa je tisto, kar po njegovem — in samo po njegovem — sploh ni res ali je res samo napol. Prepoved splava? To sploh ni tema. Vsaka zvezna država se bo odločila po svoje, on s tem nima nič. Projekt 2025, v okviru katerega namerava počistiti državno upravo na bazi lojalnosti? Izmišljotina liberalnih medijev. Vojna v Ukrajini? Ustavil bi jo po kratkem postopku. Vojna je samo strošek. Strateške implikacije ga ne zanimajo. NATO ga ne zanima. Zakaj bi Amerika ščitila zaveznike na svoj račun? Obamacare? Zanič sistem, ampak bolje ne bo nikoli. Kot predsednik ga ni ukinil samo zato, da državljani ne bi ostali brez vsake zdravstvene oskrbe.

In saj res: ali je Kamala črnka ali ni črnka? Trump pravi, da ga to ne bi moglo manj zanimati. Insinuira pa, seveda, da to niti njej sami ni jasno. (Kamala Harris je hči Indijke in temnopoltega Jamajčana. Oba sta univerzitetna profesorja.)

Nihče ni nikogar povozil

Če upoštevamo, da je to bilo Trumpovo sedmo predvolilno soočenje (2016, 2020, 2024) — in če dodamo še njegove izkušnje z resničnostnimi šovi —, za Kamalo Harris pa šele prvo, potem je treba priznati, da je bil kandidat za svoje pojme še relativno vljuden, četudi na trenutke komedijantsko nor. Kandidatka pa je bila solidna in simpatična, a nič več od tega. Bila sta vsak po svoje izenačena. Trump ni povozil Kamale, Kamala pa ni povozila Trumpa.

Te predsedniške volitve so vse prej kot odločene. Do tega soočenja sta bila Donald in Kamala javnomnenjsko poravnana, verjetno pa sama debata tega razmerja ne bo bistveno spremenila. Oba sta namreč prepričevala že prepričane. Razen če si bo kdo premislil po zaslugi Taylor Swift in drugih generacijskih duhovitosti na TikToku ali se registriral kot volilec, ker se mu bo zdelo preneumno, da bi bil predsednik tak bedak.