Davki. Družbena nuja in večni razlog nejevolje državljanov. Nikoli niso takšni, da bi jih sprejemali z navdušenjem. In tudi z razumevanjem. Razen če se obeta njihovo nižanje. Tu smo državljani in državljanke vedno “plebiscitarno” enotni. Ven štrlijo redki, gotovo pa vsakokratni pristojni finančni minister, predsednik in člani vlade, mogoče tudi nekateri predstavniki koalicije. Vsi drugi smo res velika opozicija — sovražniki visokih davkov. Smo proti. Visoki davki ustvarjajo težo, ki visi nad nami in nas potiska navzdol.
Seveda država potrebuje davke, to je jasno vsem. Davki zagotavljajo družbeno varnost, javne storitve in infrastrukturo, potrebno za normalno delovanje družbe. Davki omogočajo tudi, da država zmore uravnavati socialno blaginjo in skrbeti za zmanjšanje neenakosti med ljudmi.
A naša država zahteva vse več. Debelí in krepi se s svojim aparatom, s svojimi nerazumnimi potrebami, odločitvami, nejasnimi in nepreglednimi projekti. Državljani pa kljub vse večjim prilivom, ki jih moramo zagotavljati, ne opazimo, da bi država zato delovala bolje, učinkoviteje, niti prijazneje.
Manj rešitev, več protestov
V mnogočem so nam zgled skandinavske države — bogate in vendar z visokimi davki, pa hkrati zelo socialne, ne da bi pri tem ogrozile konkurenčnost gospodarstva. Od tega smo še daleč. Za takšen dosežek je potrebno strinjanje vseh akterjev v družbi. Od vladajočih do volivcev. Temelj tega družbenega dogovora je prepričanje v poštenost in zaupanje, ki ga državljani pričakujejo od izvoljenih predstavnikov na vodilnih mestih.
Na drugi strani pa vlade tam na severu to zaupanje jemljejo z vso odgovornostjo, da s tem denarjem zagotovijo uspešno in učinkovito delovanje vsega, kar se financira z davki. Kajti tam vlade dobro vedo, da denar ni njihov. Denar je od davkoplačevalcev in oni so v službi ljudi.
Pri nas smo še daleč od takšnega razmišljanja. Od vladajočih ni čutiti odgovornosti do upravljanja z našim denarjem, pa naj gre za delovanje državne uprave, zdravstva, šolstva ali drugih javnih služb. Strateških rešitev, ki bi vlivale prepričanje, da končno stopamo na zdravo, stabilno, razvojno pot, ni. Ad hoc vladne rešitve se izkazujejo za neuresničljivo skakanje po časovni premici in barantanje z obljubami — čez 14 dni, v dveh mesecih, do konca leta, z letom 2024 … Rešitev je vse manj, protestov pa vse več.
Naša država zahteva vse več. Debelí in krepi se s svojim aparatom, z nerazumnimi potrebami, odločitvami, nejasnimi in nepreglednimi projekti. Državljani, ki moramo to zagotavljati, pa ne opazimo, da bi država zato delovala bolje, učinkoviteje, niti prijazneje.
Napol balkanski motivi
Visoki davki obremenjujejo podjetja in posameznike. Podjetnikom znižujejo konkurenčnost, s tem pa tudi gospodarsko rast države. Pa ne samo to. Visoki davki so krasen motiv za tiste, ki razmišljajo o davčnem izogibanju. Sive in črne rešitve neplačevanja davkov, ki smo se jih uspešno naučili od iznajdljivih bratov v nekdanji državi, delujejo še danes in ustvarjajo nove luknje v davčnih prilivih. A tu so še bolj drastični ukrepi podjetnikov, ki selijo podjetja v tujino, kar spet vpliva na gospodarsko aktivnost.
Težko bomo z napol balkansko mentaliteto sprejeli, da so visoki davki nekaj, kar je treba spoštovati, če hkrati nimamo zaupanja v to, kako se z našim denarjem dela. Ko gre za davke, je treba najti skladnost in razumevanje med tistimi, ki jih plačujemo, in tistimi, ki jih porabijo.
Našim vladam — in to ne samo aktualni — pa ni jasno, da je treba s primerno obremenitvijo, z zmerno visokimi, ne pa nesramno zakoličenimi davki ustvariti spoštovanje do plačevanja davkov in davkoplačevalce o pomenu davkov tudi dodobra izobraziti.
Transparentnost
Nato sledi transparentnost. Vladajoči morajo zagotoviti preglednost našega davčnega sistema in s tem ustvariti prepričanje, da so davki pravični. Brez transparentnosti ne bo zaupanja. Brez zaupanja se bodo še naprej iskale luknje in zlorabe.
Zgled so nam skandinavske države. Bogate, pa hkrati socialne, ne da bi pri tem ogrozile konkurenčnost gospodarstva. Od tega smo še daleč. Vladajoči in volilci. Temelj družbenega dogovora je prepričanje v poštenost in zaupanje, ki ga državljani pričakujejo od izvoljenih.
Država mora zagotoviti tudi, da so za davčne lumpe in prevarante kazni in sankcije stroge in dosledno izvajane. To je lahko močna spodbuda za državljane, da spoštujejo davčno politiko. Dokler bodo ljudje, ki prikazujejo samo nekaj sto evrov prihodkov na mesec, frajerji, ki gradijo vile in vozijo najdražje avtomobile v državi, ne bo zaupanja in ne bo spoštovanja do plačevanja davkov.
Potrebujemo tudi stabilno davčno politiko. Zato, da znamo načrtovati naše poslovanje, naše delovanje, svoja življenja. Ob vsem tem je nujno, da je davčni sistem enostaven in državljanom razumljiv. Zato mora biti država odprta za sodelovanje in komuniciranje z javnostmi.
Letos bom zaradi spremenjene davčne zakonodaje za normirane espeje ob enakem obsegu poslovanja kot lani plačala okoli 3.000 evrov več davka. To ni nominalni znesek, to je toliko več kot lani.
Te kolumne seveda nikoli ne bi bilo, če bi vlada jasno povedala, zakaj potrebuje ta denar in kako bo zaradi tega naše življenje boljše. Tako ostajam brez zaupanja v vodenje naše družbe in načrtovano porabo, ki bi nas pripeljala do boljše države.
Raje bi pisala o čem drugem. Tako pa … — sovražim visoke davke.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.