Kar zadeva moj spol — oz. spolno identiteto, kot dandanes radi rečejo zafnani uporabniki jezika, ker pač bolj gordo in učeno zvuči —, spadam v kategorijo “cisspolnih oseb”. Takole piše v Mavrici v žepu, “priročniku za mladinske delavke_ce in učiteljice_e”: “Cisspolnost je spolna identiteta, pri kateri se spolna identiteta osebe ujema s spolno identiteto, ki je bila osebi določena na podlagi spola, pripisanega ob rojstvu.”

Skratka, če prevedem: jaz sem moški oz. moškega spola. That’s it.

Tuspolnost, tamspolnost

Jezikovno inhibiranim ali oviranim naj pojasnim, da latinska predpona “cis” pomeni “tu”, “tukaj”, “na tej strani”. Ampak bog ne daj, da bi to prevajali kot “tuspolnost”. Osebe, ki se zavzemajo za popularizacijo in pluralizacijo spolnih identitet, so itak nekomunikativne in nepismene.

Jezik je kolateralna škoda tega aktivizma, kar se trenutno najbolj kaže v modni, politično korektnostni slovnični maskulinizaciji žensk oz. ženskih priimkov.

Kolateralna škoda aktivizma za popularizacijo in pluralizacijo spolnih identitet pa so tudi nestrpnost, zgroženost ali že kar sovraštvo in moralna panika desničarjev, ki se soočeni s to kao grožnjo postavljajo na čelo konservativnih borcev proti domnevni levičarski indoktrinaciji.

Spet gre za otroke. “Roke proč od naših otrok,” svareče vzklika njihov poglavar in pripominja, da je to — kar delajo aktivisti, namreč “seksualizacija otrok” — celo protiustavno!

Ali lahko kdo prosim Janši pojasni, kaj je to pravzaprav seksualizacija otrok?

Se sploh ne čudim

Za kaj gre? Desničarji delajo afero iz na začetku omenjenega priročnika Legebitre, “nevladne organizacije neprofitnega značaja s statusom humanitarne organizacije za zagotavljanje varnega prostora za lezbijke, geje, biseksualne in transspolne osebe”.

Publikacija Mavrica v žepu (s podnaslovom Uporaba umetniških orodij za naslavljanje LGBT+ tematik) je namenjena izobraževanju pedagogov pri ozaveščanju otrok in mladine različnih starosti — po stopnjah: “do 9 let”, “od 10 do 14 let”, “nad 15 let” — o spolnih identitetah. Njeni (trije) avtorji se podpisujejo oz. opisujejo kot “22-letna_i nadobudna_i uporabnica_k in prostovoljka_ec”, “demifant, ki je trans maskulina nebinarna spona identiteta” in “trans maskulina nebinarna oseba, aktivist_ka in trener_ka, profesor_ica specialne in rehabilitcijske pedagogike”.

Se sploh ne čudim, da se je desničarjem ob tem odpeljalo. Čeprav me ne zanima, kako se ljudje opisujejo, za kaj se imajo in kaj o sebi naokrog razlagajo, se to že meni samemu — kot “tuspolni osebi” — zdi malo smešno. Samo povem: v identitetne predstave drugih pa se sicer ne spodobi vtikati.

Najprej moralna pohotnost …

Toda za to ekstremistično janšistično moralno pohotnostjo se skriva bolj politična kakor pa starševsko zaščitniška agenda.

Zlohotni kritiki LGBT agende pišejo, da je to “absolutno nesprejemljivo, nedopustno in popolnoma ogabno”. Toda to je samo njihov izgovor. S tem hočejo v bistvu povedati — citiram —, da “Golobova vlada še danes nima ne repa ne glave” in da “nadaljuje s svojim kaotičnim ravnanjem, spušča med ljudi ilegalne migrante in povzroča vsesplošni kaos”; medtem pa “državni šolski sistem, ustanovljen za zagotavljanje varne učne klime za vse učence postaja levičarski družbeni laboratorij, kjer poteka demoralna (sic?) indoktrinacija otrok”.

Desničarji očitno mislijo, da nam bodo Goloba do konca priskutili, če ga bodo obdolžili za vse, kar jim slučajno pride na misel. To je seveda kruta in usmiljenja vredna pomota.

… potem pa še moralna panika

Za to njihovo namišljeno, propagandistično zaskrbljenostjo se v bistvu skriva debela laž. Laž v tem smislu, da smisel, cilje in namene publikacije prikazujejo tako, kot da bodo te konkretne LGBT vsebine postale del šolskega kurikuluma in da bodo pedagoški kadri od vrtcev do srednjih šol začeli masovno razsvetljevati slovenske otroke in mladino na to temo.

To seveda ni res. Mavrica v žepu je fakultativen učni material, ki ga bodo vzgojitelji, učitelji in profesorji — obeh spolov, seveda (pardon: vseh spolov) — uporabljali po lastni presoji. In bojim se, da na žalost aktivistov še zdaleč ne tako množično, kot bi si oni sami želeli. Desničarji pač radi delajo moralno paniko. V zvezi s tem, seveda. Moralno paniko dandanes delajo vsi. Vsak svojo moralno paniko. Zaradi česarkoli. Poljubno. Tudi zaradi takih stališč, kot je to moje.

Ponižujoče podcenjevanje

Seveda pa bi se morali o vsem skupaj pogovoriti. Predvsem o tem, da so tudi naši zlati, domnevno nedolžni otroci ne samo tako ali drugače spolna bitja, in da o teh stvareh vedo precej več, kot si odrasli mislimo. Pa čeprav si jih predstavljajo po svoje.

Delati moralno ali celo socialno paniko zato, ker bodo nekateri otroci in mladina v nekaterih ustanovah nekaj izvedeli o spolnih praksah in identitetah, je ponižujoče in pokroviteljsko podcenjevanje njihovih intelektualnih, emocionalnih in socialnih kapacitet, za nameček pa še totalitaren vzgojni refleks in predsodek, da smo samo starši tisti, ki svojemu podmladku vcepljamo — in smemo vcepljati — določene vrednote.