Ne veselite se prezgodaj, ampak morda bo oblast postavila spomenik osamosvojitve. Zavedni državljani so navdušeni. Končno! Štiriintrideset let je že minilo od takrat — in še nekaj jih bo, preden bo postavljen in odkrit —, država pa še nima samonanašajočega, kao referenčnega, avtofikcijskega spomenika. Kakšna je vendar država, ki nima spomenika na lokaciji, kjer je bila ustanovljena? Mnogim se to zdi enako nemogoče, kot če ne bi imeli svoje vojske.

Zdaj pa ta spomenik baje vendarle bo. Le kaj bi lahko šlo narobe?

Marsikaj

S tem malce ciničnim uvodom sem hotel sugerirati, da lahko gre marsikaj narobe.

Čeprav je spomenik pomembna tema, se zdi, da si bo javnost prihranila izražanje nezadovoljstva za takrat, ko bo spomenik ireverzibilen. Zaenkrat pa je tako, da je pred kratkim objavljeni razpis — s splošnimi smernicami (ZVKD), kako bi naj osamosvojitev simboliziral — izzval eno samo reakcijo. Resda strokovno in argumentirano, vendar obenem tudi takšno, ki nehote opozarja, kaj bi lahko šlo narobe.

Arhitekt Matevž Granda — ki je skupaj s svojo ženo Nino in njuno revijo Outsider edino, kar je pri nas še preostalo od arhitekturne kritike — je v kolumni v Delu napisal takole:

“Od razglasitve samostojnosti Slovenije je minilo že 34 let. V vsem tem času naša država še ni postavila javnega spomenika, ki bi dostojno zaznamoval ta prelomni trenutek. Narod, ki je po stoletjih hrepenenja po samostojnosti ta cilj končno dosegel, ga do danes ni počastil z arhitekturno gesto, vredno njegove zgodovine.”

Idealizacija osamosvojitve

Osamosvojitelji so nam s pomočjo simboličnega aparata države vcepili idejo, da je bil dogodek ob razglasitvi samostojnosti leta 1991 kulminacija stoletnih, po mnenju nekaterih celo tisočletnih sanj generacij in generacij naših prednikov. Čeprav je to državotvorno nakladanje o nacionalnem sanjarjenju navaden mit — da ne rečem fiksna ideja —, se je tako zelo usidralo v kolektivno zavest, da to ponavljajo celo arhitekturni kritiki.

Hočem reči, da si že zato ne predstavljam, da bi lahko dobili vizualno in simbolično primeren spomenik osamosvojitvi, ker si delamo utvare glede tega, kaj nas je do tega pripeljalo. Idealizirana osamosvojitev kot na célo večnost razvlečen trenutek ali magari omejeno, četudi ne izolirano obdobje po mojem ne more dobiti estetsko in simbolno zadovoljivega spomenika. Še posebej ne v tistem kotu Trga republike in ne v tistem betonskem koritu. Kar s tem v zvezi piše Granda, mu absolutno dam prav.

Travme, obsesije in konsenz

Problemi s spomenikom bodo tudi politični. Le kako bi si država, ki trpi za mnogimi ideološkimi travmami in obsesijami, in država brez osnovnega konsenza o svoji (recentni) zgodovini dogovorno privoščila spomenik svojemu globljemu, abstraktnemu bistvu? In le kako bi lahko postavili spomenik, s katerimi bi bili vsi zadovoljni, ko pa vendar nismo nikoli zadovoljni z ničimer, kar kdo reče o osamosvojitvi sami?

Bodo problemi s spomenikom tudi estetski, vizualni, intelektualni? Seveda. Smernice v razpisu sugerirajo, naj prijavitelji posežejo po “prepletanju sodobnih multimedijskih umetnosti, performansih, digitalnih tehnologijah in raziskovanju novih načinov umeščanja spomenika v prostor” in se odmaknejo “od tradicionalnega, hierarhičnega pojmovanja spomenika kot statičnega objekta (tendenca ‘antimonumentalizma’)”.

Še preveč moderno?

To zveni zelo moderno, še preveč moderno, da bi lahko bilo všeč vsem. In čeprav bi spomenik v tem duhu morda res lahko zaobšel zgoraj omenjene ideološke in zgodovinske pomisleke, to seveda ni nobena garancija, da bi ustrezno reprezentiral slovensko osamsvojitev in da bi v danem, predvidenem prostoru obenem deloval estetsko.

Bojim se, da se preveč abstrakten spomenik, v katerem ortodoksni prvoborci in domoljubi ne bi dovolj nazorno prepoznali veličastja osamosvojitve, ne bi dobro obnesel. Toda po drugi strani lahko tudi pričakujemo, da bi nasprotna stran predlagala — in morda tudi bo, če bo na oblasti, ker bi sedanji razpis pač gladko razveljavila — nekaj povsem nasprotnega, ki bi na predvideno mesto pasal kot busta kralja Aleksandra pred Borzo. Recimo.

Kulturna nasprotja

Današnja kulturna nasprotja med patetično, čitalniško kmetavzarijo, prilagojeno osamosvojitvi, in na podobne arhaizme in arhetipe cepljenim, vendar domnevno posodobljenim, abstraktno urbanim modernizmom so enako nepomirljiva, kot so nepomirljiva nasprotja med večne zamere kuhajočimi antikomunisti in domnevnimi ponosnimi nasledniki le-teh.

Morda pa bilo najbolje, če bi novo cevasto, kromirano fontano pri Nami — ki je meni osebno za razliko od mnogih kar všeč — prestavili na sredino Trga republike in jo razglasili za spomenik slovenske osamosvojitve. Preveč abstraktno? Kje pa, to je točno to! Slovenske mokre sanje o državi …