Edini sprejemljivi izgovor, da se že skoraj štirideset let tako radi in tako vehementno ukvarjamo s spravo, je ta, da je to naša najpomembnejša postranska stvar. To v Sloveniji ni nogomet, temveč sprava. Sprava je že skoraj štirideset let — vsaj od objave eseja Krivda in greh, ki ga je Spomenka Hribar objavila leta 1987 (napisala pa še malo prej) — naše priljubljeno ideološko, zgodovinsko, moralno, emocionalno, politično, pokopališko, komemorativno razvedrilo. Rekonciliacija je naš narodni cilj, za katerim si že ves ta čas zaman in s figo v žepu prizadevamo.

Toda kot vemo iz nekega drugega konteksta, cilj je pravzaprav pot — zato se pač zadovoljujemo, da o tem bolj ali manj kulturno in razumevajoče, a vsakem primeru brezplodno diskutiramo.

Permanentno in latentno

Tema sprave je prisotna permanentno in latentno, vsake toliko pa izbruhne na dan. To se zgodi, kadar nekdo dobi novo idejo, kako prispevati k dokončni ali vsaj etapni rešitvi te historično ahistorične in anahronistične moralne zagonetke.

Tako je zdaj nova vlada v nastajanju po hitrem postopku, pa vendarle kakor da mimogrede uzakonila ponovno uvedbo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Ob tem pa še odločitev, da bodo ti pokojniki brez groba pokopani na osrednjem ljubljanskem britofu in ne na enem od krajev zločina, kjer so bili likvidirani. Tako je bilo namreč že pred leti predvideno, ne pa tudi realizirano — ker je pokop teh žrtev pač vendarle postranska stvar.

Sofizmi za v predal

Nekateri zgodovinarji — kot recimo Božo Repe — so prepričani, da je izraz “žrtve komunističnega nasilja” zgrešen. Celo “vsiljen, ideološki in strokovno neustrezen” kot perfidna metoda izenačevanja fašizma in komunizma oz. kot “načrtno legitimiranje nacionalne amnezije”.

Sam mislim, da je govoriti o komunističnem nasilju povsem legitimno in pravilno. Slovenija da ni bila edina, kjer so bili zmagovalci maščevalni? Kako lepa tolažba! Kakorkoli že obračamo: takoj po koncu vojne, ko so se te likvidacije dogajale, je bila za osvoboditev zaslužna narodnoosvobodilna vojska, ki je prerasla v nesporno komunistično oblast. In to trdo, nepopustljivo komunistično. O tem se pa menda ja ne bomo prepirali? Tako da lahko te sofizme že enkrat pospravimo v predal.

Pokopavanje mrtvih, ki še niso bili pokopani, nima prav nobene zveze niti s spoštljivim spominjanjem, niti z eradikacijo spomina. V tem je pravzaprav keč sprave: biti moramo tako hvaležni komunistom, ki so nas osvobodili, kot tudi sočutni do tistih, ki so jih ti tja v en dan iz maščevanja likvidirali.

Kontraintuitivni lari-fari

Problem take moralne drže je v tem, da je v konfliktnih političnih razmerah, v katerih živimo, kontraintuitivna. Radikalizirani državljani niso pripravljeni pozabljati ali kaj šele odpuščati. Ker komunistom nekateri pripisujejo določene zasluge, jim nočejo za nazaj očitati nič grdega — ali če že, potem to minimalizirajo —, medtem ko pri žrtvah njihovega nasilja potencirajo in posplošujejo njihovo ideološko prepričanje in/ali izdajalsko krivdo. Drugi pa zaradi teh nečloveških dejanj komunistom odrekajo zasluge tudi za tisto, za kar si jih zaslužijo, obnem pa na podlagi pietete prav tako posplošujoče idealizirajo likvidirane.

Zaradi tega se ideja sprave ne premakne nikamor in ostaja samo vir permanentnega razkola med levico in desnico. Levica je prepričana, da je zagovornike dostojnega pokopa treba zaustaviti, ker da si v bistvu prizadevajo za restavracijo kvizlinškega domobranstva. Desnica pa je — obratno — obtožuje tiste, ki z dostojnim pokopom zavlačujejo, če ne celo onemogočajo, da so ponosni nasledniki tistih morilcev. Oboje je lari-fari. 

Najlepše mesto heroj na svetu

Mislim, da bi s temi principielnimi neumnostmi morali že enkrat nehati. Te žrtve je treba pokopati, ker nam tako veleva človečnost. Brezčutnost ljubljanskega župana, ki se priduša, da za te pokojnike ne bo prostora v posvečeni rodni grudi najlepšega mesta heroja na svetu, je dejansko nečloveška.

Zato podpiram novelo zakona, ki jo je vlada v nastajanju sprejela ta teden. In pri tem se prav nič ne zmrdujem nad tem, da se je tega resno lotila vlada, ki mi sicer niti malo ni všeč. Nekdo to pač mora končno narediti. Pa čeprav desnica. Levica je v vseh teh letih in že kar desetletjih dokazala, da se glede tega nanjo ne moremo zanesti. Res je, da ima desnica pri tem projektu tudi politično agendo, ki presega pieteto. Vendar mi v tem primeru za to ni mar. To je sprejemljiva cena, da bo ta nesrečni projekt sprave končno le realiziran. Ker če ne bo, to ne bo več postranska tema.