Sprava je farsa. Farsa, ker gre po eni strani za osrednjo, posplošeno, nekompatibilno idejo konfliktno koncipiranega slovenstva, brez katere nam živeti ni. Vsaj ne moralno. Po drugi strani pa so v zvezi s tem najglasnejši prav tisti, ki jo najučinkoviteje onemogočajo. Tako da to ne gre nikamor in ne bo šlo nikamor.

Želite patetičen primer in demagoški dokaz? Izvolite dva.

Macesnova Gorica

Predsednica države Nataša Pirc Musar se je v četrtek na državni slovesnosti ob jami pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu poklonila pobitim ob koncu druge svetovne vojne. Med drugim je rekla:

“Veliko hodim po Sloveniji in se pogovarjam z ljudmi. Veliko se jih je že davno pomirilo in so spravljeni v sebi, v svoji duši. Bi si pa želela, da bi en večji korak naprej naredila tudi politika. […] Treba bo najti mesto dostojnega pokopa za vse, mesto za centralno kostnico.”

Centralna kostnica? Bo to njen Pahorjev zid vsem žrtvam vojn ali žrtvam vseh vojn na Kongrescu? Kakorkoli, povojne poboje je tudi eksplicitno označila za zločin.

Spet nekaj narobe

Kljub predsedničinim navidez lepim in korektnim besedam in dobremu namenu pa je spet nekaj narobe. Pritožili so se ekskluzivni lastniki avtorskih pravic za objokovanje brezpravno pobitih v afektu revolucionarne zmage v drugi vojni. Trdijo, da je NPM uzurpirala slovesnost, ki jo vsako prvo soboto v juniju — že šestintrideset let — prirejajo oni.

Oni so Nova slovenska zaveza. Torej organizacija, ki je nekakšen kvizlinški ekvivalent Zvezi združenj borcev za vrednote NOB. Za sprejemljivejši družbeni vtis pa se NSZ prodaja kot pietetno društvo, ki hoče popraviti nepopravljive napake zmagovalcev — ergo, komunistov.

Zavezarji so dvakrat pisali UPRS. Prvič, ko so predsednico povabili na njihovo “spominsko sveto mašo pri breznu”, in drugič, ko so že naslednji dan izvedeli, da bo NPM sama komemorirala žrtve že 29. maja “s polaganjem venca, pogrebnimi molitvami predsednika SŠK in nagovori”. In dodali: “Prosimo vas, da tega ne storite.”

“Separatna slovesnost”

Da je predsedničina “separatna slovesnost” za desnico nesprejemljiva — ker so kao samo oni moralno, emocionalno in zgodovinsko pristojen prireditelj maševanja in skrbnik spominjanja —, je predsednik NSZ argumentiral takole:

“Če boste priredili ločeno slovesnost, bo v javnosti nastal vtis, da ste ignorirali in razvrednotili tradicionalno slovesnost. Na tej slovesnosti so se več kot trideset let zbirale vdove in sirote pobitih domobrancev, njihovi sorodniki, znanci, prijatelji. Večina od teh je povezana v Novi Slovenski zavezi, ki slovesnost organizira. Vsem tem ljudem boste sporočili, da so njihova prizadetost in izrazi žalovanja za vas brez vrednosti, da so žalujoči sorodniki pobitih nevredni vaše pozornosti.”

In še:

“V soboto, 7. junija 2025 ob 11. uri, [ste] dobrodošli, kakor so bili dobrodošli doslej vsi predstavniki slovenske države. Še nikogar od njih nismo posebej prosili, da bi tja prišel: vsakdo je dobrodošel, kdor v srcu misli, da mora tja priti, da izrazi spoštovanje do pobitih in da s tem simbolično obsodi zločin proti človeštvu, ki je prizadel Slovence s komunistično revolucijo.”

Vidno z Lune

Farsičnost slovenske sprave je vidna z Lune. Pri obeh vpletenih straneh. Pri teh dveh, pa že pri nebroju drugih prej.

NPM z neudeležbo na njihovi spominski prireditvi (in neodgovarjanjem na pismi) daje NSZ vedeti, da zanjo niso spravni partner, s katerim bi se bila pripravljena pogovarjati in sodelovati. To je ošabno. Res je, da je Nova slovenska zaveza — s svojci pobitih vred, ki jih dejansko ali domnevno zastopa — moralni dedič domačih izdajalcev. Celo politični simpatizer le-teh.

Toda če bi leva, torej nedesna oblast — tako imenovana tranzicijska ali postkomunistična, kot ji napačni očitarji radi rečejo — resno mislila s spravo, bi se morala s tem sprijazniti s tako sogovornikom, kakršna je NSZ. Morala bi se sprijazniti, da gre za pokopavanje kosti domačih izdajalcev in kolaborantov, ki bi ali bodo nepokopani kot zombiji vstajali od mrtvih in se vračali v današnji čas in še globoko v preteklost.

To je vendar sprava, za božjo voljo! Da civilizirano pokoplješ tiste, ki si jih (nekoč) ubil. In/ali tiste, ki jih še po zmagi nisi mogel nehati ubijati. Iz maščevanja. Ali za vsak slučaj. Ali zakaj že.

V čem je problem?

Še enkrat: povojne poboje je predsednica sama na taisti, “svoji” slovesnosti označila kot zločin. V čem je torej problem? Kaj bi jo stalo, če bi šla še na slovesnost, ki jo organizira NSZ, ali če bi slovesnost organizirala UPRS in NSZ skupaj? Kaj NPM sploh hoče?

Novi slovenski zavezi in drugim neutolažljivim antikomunistom — namreč z razlogom ali brez — pa bi tudi lahko že enkrat kapnilo, da nam sklicevanja na neizbrisno krivdo in greh in pietetnega pokopavanja mrtvih ne morejo prodajati kot moralnega preporoda, ki da bo končno pripeljal do sprave. Ker nismo tako naivni.

Fasadna pietetnost NSZ je samo politična krinka za promocijo antikomunizma — ki ga itak nikjer več ni, a pride prav kot strategija — in za kulturni boj nasploh proti nedesni oblasti. Strohnele kosti pobitih so samo rekvizit. Trojanski konj, s katerim se politična desnica poskuša zavihteti (nazaj) na oblast.

Amen

Skratka: sprava je farsa, ker ne eni ne drugi — ne žrtve ne storilci, da tako rečem — nočejo narediti koraka nazaj. Ta levi se nočejo sprijazniti s tem, da je treba brezpravno pobite formalno in demonstrativno pokopati natanko tako, kot pokopavamo vsakogar drugega. Ne ravno z vojaškimi častmi, ampak spoštljivo in civilizirano. Ne samo za silo posuti s prahom, kot je Antigona posula Polinejka.

Ta desni pa se nočejo sprijazniti s tem, da nimajo prav nobene pravice, da bi sklicevanje na pravico do označenega groba izkoriščali za karkoli drugega razen za to, da bodo ti mrtvi že enkrat formalno pokopani in deležni pietete, ki jim gre.

In naj jim bo že enkrat jasno, da teh žrtev ni ubila neka zdaj abstraktna, nedesna, kao zdaj nasledstvena oblast, ampak mi vsi. Od Janše do Kučana.

Amen.