Pozornosti vredni dogodki se na notranjepolitični sceni tako prehitevajo, da komentatorjem zmanjkuje časa in prostora. Imamo vse razloge za prepričanje, da je tudi občinstvo naveličano premnogih pripetljajev, če bi že mi sami želeli njim na ljubo to za vsako ceno redno spremljati. Predvsem pa bi se bilo dobro izogniti ustvarjanju vtisa, kot da smo infatuirani s politično figuro, ki vse to motivira.

Tako mi je ušla državna proslava v Areni Stožice ob dnevu zmage. Ne, ne bom se ukvarjal s to datumsko obsesijo, da je proslavljanje VE Daya 9. maja — in ne 8. (glej drugi odstavek tega gesla) — namerna (post)komunistična napaka, ki dokazuje ponotranjeno persistentnost našega stalinizma.

Skratka: proslava sama mi je bila še kar všeč, ker mi ni bila všeč preveč. Take morajo biti po mojem državne proslave. Da navadnim državljanom zanje ne bi smelo biti preveč mar.

Najbrž nenamerna estradnost

Da pa ne bi vse izpadlo tako resno, naj za začetek malo potrivializiram.

Da sta bila voditeljica in voditelj Bernarda Žarn in Jure Longyka, je najbrž nenamerna estradnost. Osebno sta mi simpatična, se mi pa le zdi too much, da sta povsod zraven. Celo na državnih proslavah. Da ne bo pomote: kot znana obraza me na televiziji in na odrih različnih prireditev niti malo ne motita. Toda ko se pojavita še kot konferansjeja na državni proslavi — in to celo skupaj —, takrat pa res pomislim, da sem se naveličal njunih ksihtov in da zakaj ju moram gledati še tu in zdaj.

Bernarda Žarn in Jure Longyka sta kot household faci kontaminirana z pojavnostjo v razvedrilnih oddajah oz. kot napovedovalca/povezovalca kulturnih in družabnih otvoritev. Kaj jaz zdaj to gledam? Saj ne vem več. Nedeljsko popoldne? Dobrodelni koncert? Melodije morja in sonca? Otvoritev filmskega festivala? Kaj mi na državni proslavi poskuša prodati ta še predobro znani žametni glas iz reklam? Me hoče po ozvočenju opozoriti — tako kot v Cankarjevem domu —, naj na domačem kavču izklopim ali utišam mobitel?

Časovno-prostorski diskontinuum

Ampak tako kot je v Sloveniji pač malo profijev za vodenje državnih prireditev, ki niso zasedeni že na estradi, je tudi malo sposobnih opravljati funkcijo predsednika vlade. Jebe nas demografija.

No, glavni govornik na proslavi je bil Robert Golob, ki je zaenkrat čisto dovolj primeren, četudi ne najbolj priljubljen. Za ogrevanje pa je poskrbel Marjan Križman, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Ki je naslavljal zbrano množico s “tovarišicami in tovariši”. To se mi pa res zdi preveč retro — pa nisem čisto brez posluha za te stare, naftalinske zadeve.

Križman je v stilu proslav iz svinčenih 70. let natresel nekaj za današnje pojme provokativnih, četudi ne neumestnih ideoloških pripomb. V bistvu se lahko z vsem načeloma strinjam, nerad pa to poslušam. Še posebej, če mi to govori nekdo, ki se je rodil kar nekaj let po letu 1945 — ki pa kljub temu govori tako, kot da je prišel direkt iz partizanov in ima o tem še marsikaj povedati iz prve roke. Ampak ta časovno-prostorski diskontinuum verjetno pride s funkcijo, ki jo dotični opravlja.

Revolucionarne tekovine

S funkcijo pa pride tudi to, kar je znal povedati Golob. Imel je govor, ki ni bil povsem nedolgočasen, nezanimiv pa še manj. Najbolj veličastno je bilo že to, da je na oder prikorakal ob prvih taktih Kozinovega soundtracka za Na svoji zemlji. Wow! Njegove poante so se sicer — kot ponavadi — rade porazgubile na račun njegove odrske ležernosti, vendar jih je bilo tokrat za en povprečen govor zaznati kar nekaj. Recimo to:

“Zlo nikoli ne nastane iz sile, ampak iz molka. Zato naj bo današnji dan zmage dan resnice, ko bomo jasno povedali, da je resnica to, da so bili fašizem, nacizem in z njima tudi kolaboracija, [sic!] zlo. Upor pa je bil ne le nujen in časten, ampak tudi pravičen.”

Mislim, da je Golob naredil vtis, da razume, da se lahko s poudarjeno spoštljivim izražanjem do slovenske polpretekle zgodovine prikupi lepemu številu volilcev. Ne trdim, da je to preračunljiva PR poza, saj mu je kot Primorcu to puntarstvo verjetno blizu. Seveda pa bo moral to še malo zaostriti, vsaj retorično. Priložnosti za to bo pred volitvami gotovo veliko, vendar si jih bo moral sam ustvariti. Stavim namreč, da se bo desna konkurenca v predvolilnem boju tem temam izogibala — čeprav ima trenutno polna usta sesuvanja revolucionarnih tekovin in zgodovinskega revizionizma.

Sicer pa, proslava kot proslava. Treba se jih bo odvaditi gledati. Preletiš poante govora in to je to. Tako kot bi se morali že zdavnaj odvaditi gledati Evrovizijo. Ker se lahko zgodi, da se ne moreš več.