Dominantnost državne politike nad lokalno in skoraj popolna uzurpacija pozornosti, ki jo federacija dvesto dvanajstih občin vleče nase — na račun lokalne, domačijske —, je provincialna oblika kozmopolitizma po slovensko.

Županske volitve in volitve v mestne in občinske svete imajo še nekaj konkretnih, lokacijskih, pa tudi splošnih bizarnosti, ki jih je treba izpostaviti.

Volitev v ednini

Če v nedeljski povolilni oddaji na TVS ne bi bilo Antiše Korljana, se modrovanja o izidih — ob spremljavi nepreglednih, mimobežnih, pomanjkljivih prihajajočih rezultatov — ne bi dalo ne poslušati ne gledati. Voditelja sta bila dolgočasna, kot da sta na TVS od včeraj, nabor gostov pa razen dotične izjeme prav nič boljši. Seveda pa se “volitvi” primerno najbrž nihče ni čutil pretirano prikrajšanega. Program je v bistvu pasal k temu, kar se je v nedeljo dogajalo. 

(Da ne bo pomote: zelo mi gre na živce, da mnogi novodobni uporabniki slovenščine uporabljajo besede kot “internet” ali “Twitter” v množini. Evo, tako jaz zanalašč uporabljam besedo “volitev” kot edninski samostalnik. Vsaj za “lokalno volitev”.)

“Mestni” model

V ne več ne manj kot 51 občinah — torej skoraj v četrtini vseh — zgoraj omenjena občinska uš ni imela nobene izbire. Skočila je v prvo in edino brado, ki se ji je ponujala. Še v 58 drugih občinah pa je imela na izbiro celo dve bradi. Skupaj je to torej več kot polovica!

Ne trdim, da so občine z enim samim kandidatom ali z dvema Butale. Seveda pa ta disleksija demokratične izbire — ker je bazen potencialnih, ambicioznih, sposobnih, magari požrtvovalnih, pravih, pravičnih kandidatov pač preskromen — samo potrjuje, da je občin v Sloveniji približno dvakrat preveč. Nekateri kraji so premajhni, da bi si privoščili demokracijo. Ali z drugimi besedami: demokracija ni domačija oz. domačija ni demokracija.

To ne pomeni, da se v majhnih, premajhnih skupnostih ne dá svobodno živeti in dogovarjati o transmisiji oblasti. Vprašanje pa je, ali je matematika obstoječega “mestnega”, “množičnega” modela volitev kot reprezentativne transmisije vladanja primerna za demografsko minorne skupnosti.

Ljubljana–Maribor

Za konec še beseda ali dve o premočni in pričakovani Jankovićevi zmagi v Ljubljani — in Kanglerjevem kao comebacku v Mariboru.

Bolj kot Jankovićevih 62% me preseneča dejstvo, da je četverica desnih kandidatk in kandidatov dobila skupaj kar 22% glasov. Pripisal bi jim kvečjemu kakih 0,88% (vsakemu od njih) — ne pa skoraj 7%, kolikor jih je dobil tretjeuvrščeni Primc, mimo malo več in manj kot 6% za SDS in SLS in dobre 3%, kolikor jih je dobila neka šestouvrščena gospa iz NSi.

Totalno neverjetno se mi zdi, da za enega Primca v Ljubljani voli več kot šest tisoč ljudi. Res pa je, da je to še vedno precej manj kot milijon, kolikor jih je Ustavno sodišče prosto po Prešernovi nezakonski materi povozilo s svojo zadnjo odločbo.

Alternativa

Sicer pa so vse te številke skromne, da ne rečem smešne. Navsezadnje je tudi Janković dobil samo 54.397 glasov in gladko zmagal. Pa saj to ni nič novega, tega smo se samo začeli zavedati. Ko je leta 2006 zmagal prvič, je dobil približno enak odstotek glasov — vendar ne več kot 82.251 glasov.

Jaz se zaradi tega ne sekiram več. Živimo v Sloveniji, kjer večine — še posebej pa ne v glavnem mestu — ne moti, če si nek moralno in pragmatično kompromitiran, čuden in sumljiv lokalni politik kupuje odpustke za svoje grehe s tem, da kaj zrihta, podmaže, tlakuje in komu popiha na dušo. Tudi vladi, če je treba, da se lahko nanjo šlepa.

Bolj kot zaradi Jankovića se sekiram zato, ker tak skoraj večni šerif za cela desetletja zablokira ambiciozne, sposobnejše, poštenejše, morda res vizionarske alternativce — ali jih vsaj odvrne od ideje, da bi se potegovali za županstvo. Ne da jih ni. So, samo ne ljubi se jim. V to igro se lahkomiselno podajajo na vnaprejšnji poraz obsojeni luzerji, ki s svojimi kandidaturami kompenzirajo nekaj drugega.

Upam, da bo to res Jankovićev zadnji mandat, kot zdaj sam napoveduje. 

Še pomnite, tovariši, radarje?

Tako kot je Jankovića nespametno naredil Janša, ko ga je njega dni odstranil iz Mercatorja, je na mariborski strani naredilo Kanglerja v resnici pravosodje — pardon: krivosodje. Brez vseh teh njegovih nesojenih procesov bi njegov politični avatar še vedno bingljal s Starega mosta.

Da se je Kangler uvrstil v drugi krog, je vendarle presenetljivo — ne pa tudi zaskrbljujoče. Moja prognoza namreč je, da se bodo Mariborčani 4. decembra mobilizirali in šli “masovno” izvolit Arsota. Celo jaz sam se bom potrudil in šel pomagat reševati situacijo.