Dvajsetega februarja 1816 je bila v rimskem gledališču Argentina premiera opere Seviljski brivec Gioacchina Rossinija. Krstna uprizoritev dela, ki je danes nesporna klasika z elementi pop hita, je bila fiasko. Razlog ni bila sama muzika — ki je publiko hitro pridobila na svojo stran —, ampak razgrajanje pristašev skladatelja Giovanija Paisiella. Ta je isti libreto, ki ga je po Beaumarchaisovi komediji napisal Cesare Sterbini, uglasbil že leta 1782, torej 34 let prej.

Danes je Paisiello neprimerno manj znano ime od Rossinija, a takrat je bilo drugače. Fani starejšega Rossinijevega sodobnika so zgodbo o brivcu iz Sevilje v novi operni podobi sprejeli z brutalnim neodobravanjem. Napovedali so izgrede in obetal se je škandal.

Škandal!

Simptom vsega

Škandali so nekaj neizmerno ambivalentnega. Seveda se nad njimi vsi zgražamo. Škandali so simptom vsega, kar je v naši družbi narobe, in znak zablodelosti časa, ki ni bil še nikoli — dokaze za to imamo na dlani — tako iz tira. Škandal je nazorna uprizoritev skrite in nevidne bolezni, za katero bolehamo. Je vrh ledene gore, ki priča o obstoju nečesa še neprimerno bolj strašnega, kar se skriva pod gladino.

Po drugi strani pa je škandal spektakel — in ena ključnih značilnosti spektakla je, da v njem uživamo.

Užitek ima različne obraze: od odkritega naslajanja do moralistične zgroženosti. Tudi ignoranca je v resnici oblika užitka, morda celo najbolj sprevržena od vseh. »To me pa res ne zanima« so besede arogance — in kdor jih izreka, v svoji aroganci javno onanira. Kar je v ozadju škandala, morda res ni naša stvar. Še posebej, če gre za osebne zgodbe ljudi, ki jih niti ne poznamo. Ampak škandal je stvar vseh. To je v človekovi naravi.

Gospodarski, ljubezenski, politični

Če je torej škandal nekaj, o čemer imamo vsi nekaj povedati — tudi tisti, ki trmasto in vzvišeno molčijo —, kaj nam to pove o tistem, kar se skriva v njegovem ozadju? O vzroku, človeku, dogodku ali dejanju, ki škandal na nek način ustvari?

SSKJ izpostavlja gospodarski, ljubezenski in politični škandal — po tem vrstnem redu. To so torej področja našega življenja, ki najbolj pogosto ustvarjajo škandale. In že na prvi pogled je jasno, da gre za bistvene dimenzije našega skupnostnega in osebnega življenja. Je torej škandal znak pomembnosti? In če se torej znajdemo v njegovem središču, naj bomo na to ponosni?

Odgovor je verjetno bolj zapleten od škandala samega. Banalnosti in čistokrvne neumnosti, ki so praviloma predmet občega zgražanja, težko povezujemo s praznovanjem in steklenicami šampanjca. V škandalu uživajo tisti, ki ga spremljajo, in ne tisti, ki so se znašli v njegovem epicentru — razen če so dovolj spretni, da iz prangerja kujejo novce. Nekateri to dejansko znajo. Po drugi strani pa takšne očitke na račun protagonistov škandaloznih zgodb izrekamo vse preveč zlahka. In če vendarle vključimo neko minimalno dozo empatije … — kako ustrojena mora biti koža, ki brez praske prestane vsako bičanje in javni linč?

Cinizem ni na mestu

Ne, cinizem ni na mestu. Škandala ne smemo obravnavati zlahka, ker stvar ni nedolžna in njene posledice so lahko katastrofalne. Hkrati pa to odpira kopico vprašanj in podvprašanj, ki zahtevajo kompleksen premislek.

Zato se raje vrnimo na začetek, k Seviljskemu brivcu.

Tudi kultura in umetnost poznata škandale. Zgodba o Rossiniju in fan klubu Giovanija Paisiella pa je zanimiva iz nekega drugega razloga. Zato je v primerjavi s škandali, ki smo jih sicer vajeni, gotovo nekaj posebnega.

Vsak škandal je povezan s konkretno mero predsodkov, polresnic, poenostavljanja in nevednosti. Če je nevednost zavestna, jo upravičeno imenujemo zloba, če ne, pa je neumnost. Škandal se kot spektakel torej napaja iz rezervoarja naše majhnosti, zavisti in sovraštva.

Pri operi o andaluzijskem brivcu pa je na delu nekaj drugega. Z dvestoletne — poenostavljene, bodimo iskreni — perspektive se zdi, da gre pri oboževalkah in oboževalcih Giovanija Paisiella za iskreno strast in privrženost. Dejstvo, da je nekdo drug ugrabil libreto, ki ga je že prej uglasbil njim ljub skladatelj, se jim zdi nezaslišano. In zato znorijo. Zaradi ljubezni do opere, zaradi strasti do umetnosti.

»Plemeniti škandal«

Izgredi na operni premieri! Škandal! Si predstavljate? V tem je v resnici nekaj lepega, skoraj romantičnega. Ne vem, ali obstaja kaj takega kot »plemeniti škandal«. Zveni oksimoronično. A če ne obstaja, si moramo izraz izmisliti. Vsaj za potrebe tega besedila.

Zgodba o seviljskem brivcu je tako kot podobne zgodbe iz zgodovine umetnosti — ki jih v resnici ni malo — dokaz, da nam je za umetnost mar. Da ni samo okras, ampak da gre pri njej še kako zares. Da smo se zaradi nje pripravljeni skregati. Neusmiljeno, brez zavor in onkraj pravil temeljne spodobnosti. Tako rekoč škandalozno.

Sodbo o tem, kakšni so škandali, ki so slovensko kulturno sceno pretresali v preteklih mesecih, prepuščam vam. Koliko je v njih bilo nerazumevanja, zlobe, naslajanja in neumnosti? Ali resnične, čeprav malo podivjane strasti do umetnosti? Ali je šlo za umetnost ali pa za … — nekaj drugega?

Meni se je sama ideja »plemenitega škandala« prikupila do te mere, da bom v njenem duhu in v duhu ravnokar minulega praznika tole pisanje tudi zaključil. Če je 8. februar novo leto kulture, vam želim čim bolj škandalozno leto, ki je pred nami.