Nikoli nisem maral zabaviščnih parkov. Ne maram gneče, hrupa in nekontroliranega vreščanja neznancev, ne maram hitrosti. Če me obrneš na glavo ali preveč sunkovito zagugaš, mi gre takoj na bruhanje. Ne gre za pritoževanje starejšega občana. Že kot otrok sem vlakce smrti in neskončne vrste pod njimi opazoval z mešanico nerazumevanja, nelagodja in strahu. Ni šans! Preprosto ni šans, da me kdo zvleče na to bedarijo!

Toda življenje se iz nas rado ponorčuje. Kot zapriseženi sovražnik tako imenovane zabave sem postal oče družine, ki v vseh teh adrenalinskih norostih uživa. Bi radi videli podobo žrtve ironije s konkretno prilogo zarečenega kruha? Poiščite me v naključni vrsti najbližjega zabaviščnega parka.

“Fast lane”

In ko ubogljivo čakam na naslednjo dozo užitka ali trpljenja — ja, meja je včasih težko določljiva —, opazim, da ima dotična atrakcija dva vhoda. Skupaj z večino čakajočih stojimo pred prvim. Drugi vhod se odpre samo občasno, ko se pred njim naslikajo neki očitno posebni ljudje. Ti samo vešče pomahajo s kartico — ki je drugačne barve kot naša — in se brez čakanja, vprašanja ali komentarja prepustijo zabavi.

Vprašujoče pogledam Nino, izkušeno obiskovalko gardalandov in podobnih ustanov. Ona pa samo pomigne proti tabli, na kateri piše “fast lane”. Aha, obstaja fast lane. Kako pa tja prideš? Hja, plačaš, kaj pa drugega?

Zabaviščni parki delujejo po dvotirnem sistemu ali – imenujmo stvari s pravimi imeni – po principu segregacije. Skupnost je razdeljena na dva dela. Razliko pa ustvari denar. Če plačaš normalno vstopnico, boš čakal; če doplačaš tisto ekstra vsoto, pa ne. Tako preprosto je to.

Bogati in revni

Gre tu za klasično, vedno in povsod obstoječo razliko med bogatimi in revnimi? Nikakor. Stvar je bolj kompleksna. Na svetu so res bogati ljudje. Vsako leto jih je več in vsako leto je večje tudi njihovo bogastvo. Ampak ti — imenujmo jih nesramno bogati — ne hodijo v zabaviščne parke. Če se radi vozijo z vlakci smrti, si na vrtu za svojo rezidenco pač postavijo svojega. Ne, zabaviščni parki niso namenjeni njim. Na svetu so zato, da v njih uživamo (ali trpimo) mi, pripadnice in pripadniki tako imenovanega srednjega razreda. Tisti, ki imamo dovolj, da si lahko vsake toliko kaj privoščimo. Recimo štiri vstopnice za Gardaland.

Kaj pa fast lane? Koliko to stane? Kolikšen je znesek, ki ustvari segregacijo znotraj skupnosti povprečnega parka zabave?

Ceniki se seveda razlikujejo. A po mojih informacijah tisti dodatek za užitek brez vrst v primerjavi z osnovno karto ni tako božjastno drag. Čez palec: če stane celodnevna vstopnica petdeset evrov, jih boste za fast lane žrtvovali še dodatnih trideset.

Osemdeset evrov seveda ni malo. Sploh če upoštevamo, da so zabaviščni parki družinska zadeva. Ampak tudi petdeset evrov je v tem kontekstu konkretna vsota.

Prodajanje privilegijev

Kje je moja poanta? Koncept plačljivega preskakovanja vrst ustvarja segregacijo tam, kjer je ni — oz. kjer je ne bi smelo biti. Razlog za dolge kače, ki se vijejo pred zabaviščnimi atrakcijami, je enostaven in očiten: tu je preprosto preveč ljudi. Ali pa je vlakcev smrti in vsega ostalega premalo. Nima veze. Nekdo proda preveč kart in v prostor z omejenimi kapacitetami spusti neobvladljivo množico — potem pa situacijo rešuje s prodajanjem privilegijev.

Mogoče kdo ob tem pomisli na naš zdravstveni sistem. Paralela bi znala biti zabavna. Vendar je zabaviščni park strukturno gledano neprimerno manj kompleksen pojav, zato jo odmislimo kot neumestno. Je pa ta zgodba lahko metafora nečesa drugega, še bolj temeljnega: prispodoba skupnosti, ki jo je nekdo vrgel iz ravnovesja.

Dedi Pujs

Dedi Pujs se v eni od epizod Pujse Pepe spopade z navidez enostavno nalogo: otroke mora pelje na igrišče. Pravila so skrajno preprosta. V resnici obstaja samo eno: vsak mora počakati, da pride na vrsto. A ker je dedi Pujs kot šef igrišča neizkušen, se začne sistem hitro rušiti. Najprej sta tu Jure in slonček Stanko. (Saj veste: to je tista brihtna buča.) Ker sta najmlajša, se dediju ne zdi pošteno, da bi čakala. Potem je tu ovčka Olja, ki ima rojstni dan. Tako vsaj pravi. Seveda gre lahko naprej. Na koncu pa še zajčica Zinka pove, da ima rada korenje. In ker je dedi Pujs že do konca zmeden, tudi njej dovoli, da preskoči vrsto.

In kakšen je rezultat vsega skupaj? Porušena skupnost in skregani otroci. Dokler ne pride mama Pujsa, ki znova vzpostavi tisto temeljno pravilo: vsak mora počakati, da pride na vrsto.

Izjeme so hudič

Izjeme so hudič. Če kdaj, smo se tega naučili med epidemijo. Zato je skrajno neodgovorno, da jih ustvarjamo po nepotrebnem. Pa ne ukvarjajmo se z nesramno bogatimi. Oni so si tobogane, vlakce smrti in klinike že zdavnaj kupili. Oni so izjema po definiciji, tu ni kaj. Gre za nas, običajne ljudi, ki nam gre relativno okej in ki si lahko od časa do časa kaj privoščimo. Recimo štiri karte za Gardaland. Za nas, ki smo si nekoč rekli srednji razred. Če hočemo obdržati dostojanstvo in predvsem preživeti, preprosto ne smemo pristati na logiko razprodajanja poceni privilegijev. Sistem zaradi tega ne deluje nič bolje. Ravno nasprotno: sistem gnije od znotraj in — kar je še huje — skupnost se ruši.