Slovenska politika ima trdovratno navado, da se iz lastnih napak nikoli ničesar ne nauči, ampak jih predaja naprej. Kot grd družinski jedilni servis. Kot dediščino, ki je nihče noče, pa jo vendar vsi znova uporabljajo. Ko so eni na oblasti, drugim zapirajo vrata, jemljejo besedo, nočejo poslušati opozoril in so pripravljeni preglasovati vse, kar pride z “napačne” strani političnega spektra. Ko se razmerje sil obrne, se zamenjajo samo obrazi — vzorec ravnanja pa ostane isti.

Te dni smo to videli še enkrat. Skupni odbor Državnega zbora je obravnaval predlog interventnega zakona za razvoj Slovenije. Nasprotniki tega zakona so bili številni, med njimi nova opozicija (dosedanja koalicija), sindikati, ZZZS, pa tudi Zakonodajno-pravna služba DZ, ki je na vsega 19 strani predloga zakona zapisala kar 32 strani pripomb. Sindikati so opozarjali, da je zakon nastal brez socialnega dialoga, da koplje luknjo v pokojninsko blagajno, poslanci Gibanja Svoboda, SD ter Levice in Vesne so predlagali, da predlagatelj zakon umakne ali da se vsaj opravi javna predstavitev mnenj, opozarjali na resne pomanjkljivosti — nato pa sejo obstruirali.

Zakon je šel skozi. In v tem je jedro problema — in te kolumne.

“Naša” kuhinja

Če želimo biti pošteni, moramo priznati, da so skoraj natanko tako delali tudi tisti, ki se sedaj pritožujejo In pred njimi prav tako ti, ki to delajo zdaj. In tako naprej — oz. nazaj.

Ravnanje po načelu izključevanja nasprotnikov je naš dolgoletni vzorec politične higiene. Predlogi z druge strani so preslišani samo zato, ker prihajajo z druge strani. Argument sploh ni pomemben, pomemben je njegov izvor. Dobra ideja ni vredna premisleka, če ne pride iz “naše” kuhinje.

In vendar so politiki vsakič znova zgroženi, ko nova parlamentarna večina začne isto početi njim.

V Sloveniji se oblast sicer zamenja, vendar menjavo nevtralizira dedovanje političnih vzorcev. Tisti, ki so bili včeraj užaljeni zaradi izključevanja, danes sami izključujejo. Tisti, ki so nekoč svarili pred aroganco oblasti, danes na oblasti udobno sedijo. Tisti, ki so obljubljali drugačno politično kulturo, so se ob prvi priložnosti naučili starih trikov. Slabi vzorci se torej ne opuščajo. Vzorci se dedujejo.

Pri nas pa vzorci postanejo tudi vzorniki.

Vzorci in vzorniki

Nihče se ob prevzemu oblasti ne vpraša, ali bi bilo mogoče ravnati bolje, bolj zrelo, bolj povezovalno, skupno, bolj državotvorno. Maščevalnost je nekaj normalnega. Izključevanje velja za učinkovito. Preglasovanje pa je ocenjeno kot odločno vodenje. V resnici gre za egoizem, politično kratkovidnost in skoraj otročje zadovoljstvo, da lahko drugemu vrneš z isto mero.

Eni in drugi pozabljajo, da država ni igrišče za vračanje udarcev. Politika, ki tepta tudi dobre ideje samo zato, ker prihajajo z drugega pola, ne gradi ničesar. Taka politika ne razvija, ampak razgrajuje. Ne krepi demokracije, ampak jo spreminja v navijaški obračun. Če se to dogaja dovolj dolgo, se spremeni tudi družba. Ljudje začnejo verjeti, da je dialog odraz naivnosti, spoštovanje pa znak šibkosti. Da je sodelovanje mogoče le kot predvolilni slogan, ne pa kot dejanska drža.

Tako ne drsimo samo v slabe politične odnose. Drsimo v slabo družbo. In zaostajamo za primerljivimi državami. Vse kar nekako zgradimo ali uredimo v enem mandatu, v drugem podremo, ukinemo, zrušimo.

Na lastni koži

Spor v zvezi z interventnim zakonom ni samo zgodba o enem zakonu. To je zgodba o domači politični kulturi, v kateri je bolj pomembno, kdo nekaj predlaga, kot pa to, kaj predlog pravzaprav vsebuje. Je tudi zgodba o vsakokratni opoziciji, ki na lastni koži začuti to, kar je še včeraj sama delala drugim.

Med obema položajema, koalicijskim in opozicijskim, je seveda pomembna razlika. Vedno bo oblast tista, ki ima večjo odgovornost, ker ima tudi večjo moč. Toda moralni nauk ostaja enak za vse. Takšen, kot si sam do drugih, takšni bodo nekoč drugi do tebe. Če si gradil kulturo ignoriranja, boš v njej sam nekoč utišan in izključen. Če si politiko razumel kot preglasovanje, ne bodi presenečen, ko bo nekdo glasnejši. Če si rušil mostove, ne pričakuj, da boš po njih hodil, ko jih boš sam potreboval.

Vedno slabša predstava

V tem smislu nova oblast ni prinesla nič novega. Prinesla je staro slovensko politično navado v novi kadrovski zasedbi.

To je slaba novica za vse. Za levico, desnico, sredino, sindikate, gospodarstvo, parlament, državo in družbo. Kajti družba se ne sesuva samo zaradi slabih zakonov. Sesuva se tudi zaradi slabih vzorcev, ki imajo moč, da postanejo normalnost. 

Slovenija danes bolj kot ponovni triumf ene politične polovice potrebuje nekaj precej bolj resnega — politično odraslost. Zrelost. Potrebujemo politiko, ki bo svojo nalogo vodenja sprejela s primerno ponižnostjo in v zavedanju odgovornosti. Potrebujemo oblast, ki bo znala poslušati tudi drugo stran. Oblast, ki se zaveda, da ni oblast samo za tiste, ki so jo volili, temveč za vse državljane. Ki bo zmogla reči tudi to, da dobra ideja ni manj dobra, če pride od nasprotnika. In potrebujemo opozicijo, ki bo zmogla kritično samorefleksijo. Brez tega bomo ostali ujeti v začarani krog izključevanja in protestiranja — dokler se ne bodo vloge spet zamenjale, predstava pa se bo nadaljevala v drugačni zasedbi.

Vedno ista predstava. Vedno slabša. Vedno bolj škodljiva.