Sodim v generacijo tistih, ki so doživljali povsem drugačne šolske čase, kot so današnji. Ko sem jaz hodila v osnovno šolo, smo učenci spoštovali učitelje. Nekaterih smo se celo malo bali. Teh drugih se še posebej dobro spomnim. Pa ne zaradi strahu pred njimi, ampak zato, ker so nas največ naučili. Učitelj je bil takrat v učilnici neke vrste figura vladarja. Bil je nad nami kot predsednik republike Znanje. Nismo si ga upali niti podražiti, kaj šele izzivati ali ogovarjati z neprimernim tonom. Naša naloga je bila, da sprašujemo. To pa so vedno spodbujali.

Starši so v šole prihajali izključno v času govorilnih ur. Jemali so na znanje razrednikova poročila o našem razvoju, ocenah in sodelovanju. To je bila za njih informacija za ravnanje in pogovor z otroki doma. 

Zdaj pa? Avtoriteta učiteljev ne bi mogla pasti nižje. Na nivo algoritma na TikToku. Učitelj daje ocene, učenci in starši pa glasujejo z všečki, ali jih sprejmejo ali ne.

Kot da je učitelj sovražnik

Starši danes v šolo ne prihajajo zato, da bi izvedeli, kako se otrok razvija, koliko in kako zavzeto ali nezavzeto sodeluje pri pouku in kako se vključuje v razredno družbo. Starši prihajajo v šolo s pritožbami in kritikami. Včasih celo v spremstvu odvetnika. Kot da je učitelj sovražnik njihovega otroka, ne pa tisti, ki mu poskuša nekaj vrednega dati.

Eden od zadnjih primerov, ki je zaokrožil po medijih, je primer razjarjenega očeta, ki je pisal ravnateljici v zvezi z domnevno prenizko oceno, ki jo je učitelj likovne vzgoje dal njegovemu otroku. Učitelja je označil kot “psihopata” in “idiota”.

A to ni osamljen primer. Očitno se je med starši oblikoval vzorec, v katerem gredo raje nad učitelje ali ravnatelje, kot da bi si najprej nastavili ogledalo, se zamislili nad lastno vzgojo, ali so morda sami kje zgrešili, in vprašali otroka: “Si res naredil vse, kar si zmogel in moral?”

Med dvema ognjema

Učitelji so se zaradi nereformiranega šolskega sistema znašli v vlogi birokratov in psihologov. Po eni strani so pod pritiskom obrazcev, učnih načrtov in poročil, po drugi pa pod pritiskom staršev, ki zahtevajo, da bi njihov otrok moral biti vedno odličen. Neglede na trud, znanje ali vedenje, ki ga v to želeno odličnost otrok vlaga.

In ko učitelj postavi mejo, ko enkrat reče “ne” in učenca oceni tako, kot si res zasluži, potem pridejo starši na šolo in piskajo kot ekonom lonec. Včasih celo eksplodirajo.

Ampak dragi starši! Ali smo res prišli do točke, ko je laže s prstom pokazati na učitelja in ga obtožiti nesposobnosti, kot da bi doma otroka naučili spoštovanja, odgovornosti in kulture komunikacije? Namesto da otrokom svetujete, naj v šoli sodelujejo, naj bodo aktivni, naj poslušajo in tudi kaj vprašajo učitelja, svojim otrokom sporočate, da učitelji nimajo pojma. Da so “idioti” in “psihopati”. In da boste z njimi obračunali, ker jim delajo krivico.

In potem se še čudimo, da se le redki mladi odločajo za poklic učitelja. Že danes so v šolah učitelji, ki so lahko samo nadomestni učitelji, ker niso polno usposobljeni za določene predmete. In kljub pravkar sprejeti plačni reformi bodo za nameček še vedno slabo plačani. 

Degradacija poklica in znanja

Ravnateljica šole, kjer je po mnenju omenjenega očeta učitelj likovne vzgoje “idiot” in “psihopat”, pravilno poudarja, da se je treba staršem zahvaliti za “soočanje”. Seveda je pa ključno vprašanje, kdo bi moral koga soočiti z resnico. Starši učitelje ali učitelji starše? Ker če je učitelj “psihopat”, ker ocenjuje realno — kaj je potem starš, ki tega učitelja žali?

Učiteljevo ponižanje ni samo degradacija njegove avtoritete, temveč tudi sporočilo, da je znanje vedno manj vredno. Spoštovanje do učiteljev ni samo stvar njihove avtoritete, temveč odraz naše lastne kulture. Zavedanja, da je učitelj most med znanjem in otrokom, ne pa nasprotnik na bojnem polju. Da učiteljeva vloga presega učenje snovi, saj učijo otroke tudi razmišljati in sodelovati in spoštovati druge. Učijo jih discipline, reševanja težav in empatije. Učitelji so ob tem tudi psihologi, socialni delavci, varuhi, administratorji. Brez njih bi imeli generacije ljudi, ki bi morda znale uporabljati tehnologijo, ne bi pa razumele kritičnega mišljenja in odgovornosti.

Družbena vrednost učiteljev — če jo ob vsem tem, kar se dogaja, sploh še razumemo — ni samo v tem, kar počnejo danes z našimi otroki, ampak v tem, kako oblikujejo jutri. Če želimo boljšo prihodnost, moramo začeti z učenjem. Tudi z učenjem spoštovanja. In to ne samo pri otrocih, ampak tudi pri starših.

Stebri družbe

Učitelje obravnavamo kot poceni storitev. Skoraj kot servis za zadovoljitev zahtev staršev in sistema. Starši terjajo samo pravice, učiteljem pa samo nalagamo odgovornost. Malo morgen. Taka družbena ureditev je v veljavi kje drugje. Pri nas smo se odločili za drugačno. Točko trivialnosti smo dosegli, ko smo učitelje, ki naše otroke učijo brati in pisati — in še mnogo drugega —, plačujemo manj, kot zasluži vplivnica, ki prodaja pajkice.

Starši svoj “projekt otrok” zjutraj predajo v upravljanje in vodenje nekomu, ki so mu prejšnji večer spodkopali avtoriteto z neprimernimi, in neodgovornimi oznakami. Predvsem pa z nevzgojnimi, saj učitelja prikazujejo kot oviro za otrokov uspeh. Otroci tako v učiteljih ne vidijo voditeljev in vzornikov oz. nekoga, ki ga je treba spoštovati, ampak samo še enega odraslega več, ki ga lahko ignorirajo.

Spoštovanje do učiteljev je v resnici znak tega, koliko cenimo znanje, trud in avtoriteto v širšem smislu. Učitelji so od nekdaj temelji družbe. So nosilci civilizacije, ki ne samo predajajo znanje, ampak z vzgojo in navdihom in pripravo na življenje oblikujejo prihodnje generacije.

Če jih kot družba ne bomo znali ceniti učiteljev, nas bodo prej ali slej opomnili na svojo vrednost — tako, da jih ne bo več.