V Slovenija razmišljamo o prepovedi mobilnih telefonov v osnovnih šolah. Ukrep nekateri pozdravljajo z navdušenjem, nekateri pa menijo, da gre za omejevanje osebne svobode in modernih načinov učenja. Mnenja so deljena med otroki in starši, pa tudi med šolami, ki jim bo odločitev prepuščena. Ponekod se bodo odločali za prepoved, drugod pa bodo otroci še naprej svobodno uporabljali mobilnik. 

Prepoved mobilnih telefonov v šolah že velja v nekaterih državah, kjer so ugotovili, da pametne naprave pogosto povzročajo več škode kot koristi. Zlasti pri najmlajših. A resnični problem se skriva drugje — v naši kolektivni odpovedi starševske in družbene odgovornosti.

Virtualna varuška

Mobilni telefoni so postali neke vrste virtualna varuška. Mnogi starši dajejo napravo v roke otrokom, da si zagotovijo trenutek miru — ta pa hitro preraste v ure neprekinjene digitalne zabave. Ki vodi v zasvojenost. Igrice, videi in aplikacije so oblikovane tako, da ustvarjajo stalen tok dopaminskih dražljajev. Postale si del vsakdana, s katerim si mladina ustvarja paralelni svet. Namesto da bi se igrali, bili fizično aktivni, se pogovarjali ali učili, otroci drsajo po zaslonih. Njihovi starši pa v tem vidijo ugodno rešitev za krmarjenje skozi vsakdanje stresne obveznosti.

Zasvojenost z mobilnimi telefoni ne prizadene samo otrokove sposobnosti koncentracije in uspešnosti v šoli, temveč dolgoročno tudi vpliva na njihovo čustveno in socialno inteligenco. Šolarji postajajo vse bolj odvisni od hitrih vizualnih dražljajev in digitalne potrditve v obliki všečkov in komentarjev, po drugi strani pa zanemarjajo resnične socialne interakcije. Ta problem presega šolsko okolje in postaja družbeni problem.

Med najstniki priljubljene aplikacije kot Snapchat, TikTok in Instagram so v šolskih prostorih pogosta nadloga, saj odvračajo pozornost in lahko povzročajo socialne težave, ki se širijo izven šolskih zidov.

Kratkoročna rešitev

V nekaterih državah — recimo v Franciji — je uporaba mobilnih telefonov med poukom strogo prepovedana na ravni celotne države. Razlogi so jasni: učitelji so se vse pogosteje soočali s težavo, da so bili učenci bolj osredotočeni na dogajanje na zaslonih kot pa na pouk. Aplikacije, zasnovane za hitro in površinsko zabavo, povzročajo nenehne motnje pozornosti. Ker pa so digitalna orodja pomemben del sodobnega izobraževalnega procesa, je vprašanje njihove uporabe v razredih še posebej občutljivo.

Prepoved mobilnih naprav v šolah lahko deluje kot kratkoročna rešitev. Učitelji in ravnatelji bodo veseli zmanjšanja motenj med poukom. Otroci bodo vsaj za nekaj ur odmaknjeni od zaslonov in prisiljeni v aktivnejše sodelovanje. V bistvu so med poukom na mini odvajanju. To je detoks od zasvojenosti.

Izkušnje v državah, kjer so prepoved uzakonili, res kažejo majhne pozitivne učinke. Mladina je bolj osredotočena na pouk, manj je spletnega ustrahovanja, pa tudi socialna dinamika med učenci se je izboljšala. S stališča duševnega zdravja mladih bi lahko bila prepoved telefonov v šolah eden od načinov, kako zmanjšati stres in anksioznost, ki jo prinaša nenehna povezanost s spletom. Sama prepoved pa se ne dotika globljega problema: kako se mi sami — starši, učitelji in starejši — soočamo z odraščanjem otrok v digitalni dobi.

Nova prepoved, nove težave

V Sloveniji bi naj bila odločitev o prepovedi uporabe telefonov prepuščena šolam. Toda kaj se bo zgodilo, če prepoved ne bo enotna, temveč zgolj možna?

Na prvi pogled to deluje kot dober pristop, saj lahko vsaka šola oceni svoje specifične potrebe in okoliščine in se odloči sama. Morda je stanje v urbanih središčih bolj alarmantno kot na podeželju, kjer otroci še vedno živijo bolj povezani z  naravo in igro na prostem, in zahteva prepoved?

Vendar lahko ob tem nastane nov problem. Če bo obveljalo, da ne bo enotne prakse, bo to morda pripeljalo do neenakosti med učenci različnih šol. V eni šoli bodo učenci pri pouku brez telefonov, v drugi šoli pa bodo še naprej izpostavljeni digitalnim motnjam. 

Hkrati s prepovedjo ustvarjamo dodatne težave in priznavamo, da jih ne znamo reševati. Namesto da bi vse otroke učili, kako odgovorno uporabljati tehnologijo — ki je še ne tako dolgo nazaj bila ustvarjena zato, da nam olajša življenje in dostop do informacij —, se odločimo za to, da vse skupaj kratko malo prepovemo. To pa ni vzgoja. To je beg pred odgovornostjo in dokaz nezmožnosti družbe za primerno ozaveščanje otrok, niti ni dolgoročna rešitev. Namesto da bi jih doma in v šoli vzgajali tako, da se bodo zavedali pomena varne, koristne, zmerne in premišljene uporabe tehnologije kot orodja, jo obravnavamo kot zlo, ki ga je treba zatreti.

Učenje in tkanje

Starši in šole bi morali sodelovati v oblikovanju digitalne pismenosti otrok. Otroke bi morali učiti, kako prepoznati odvisnost od zaslonov, in jih spodbujati k iskanju ravnovesja med tehnologijo in resničnimi življenjskimi izkušnjami.

Prepoved mobilnih telefonov v šolah lahko služi začasna rešitev. Toda če zanemarimo vzgojo, se bo zasvojenost pojavila v drugih oblikah. Resnična naloga staršev, učiteljev in družbe je, da otrokom pomagamo razviti veščine za premišljeno in odgovorno rabo tehnologije. Namesto prepovedi potrebujemo dialog. Pogovor o tem, kako lahko mobilni telefoni in druge naprave obogatijo naše življenje, ne pa da ga nadzorujejo in nad njim prevladajo. Šele s tem bomo otrokom in mladim dali orodja, da se v digitalnem svetu ne bodo izgubili, ampak ga bodo tehnologije znali uporabljati kot orodje za napredek in učenje.

Če se bomo zatekali k preprostim rešitvam, kot je prepoved, bomo problem morda rešili za trenutek, ne bomo pa se dotaknili globljih izzivov, ki jih prinaša digitalna doba. In ravno to je odgovornost, ki je ne smemo prepustiti samo pravilom in zakonodaji. To odgovornost moramo prevzeti sami. Samo tako bodo mladi dobili priložnost, da se vrnejo k osnovam — k pogovorom v živo, ustvarjanju pristnih odnosov in osredotočenju na to, kar je v šoli najpomembnejše. Na učenje in tkanje vseživljenjskih prijateljstev.