Čez sedem let vse prav pride. Tudi moj dobri, stari tekst pod naslovoma Zaustaviti stekle pse desnice in Samouresničujoča se prerokba Spomenke Hribar: Desnica se je sama zaustavila, objavljen februarja 2018. Čeprav je bil natisnjen in ponatisnjen kot sprotni publicistični futer, se je v retrospektivi kar dobro postaral.

Kljub temu pa mislim, da je čas za samokritično posodobitev.

Kultura javnega oglašanja

Danes je jasno, da desnice nismo zaustavili, kot je nekoč davno predlagala Spomenka Hribar. Pa tudi jaz sam se nisem izkazal kot uspešen konjederec.

Prizdetim takrat sicer ni bilo jasno, da nisem pisal o desnici kot o političnem prepričanju, ampak o kulturi javnega oglašanja — konkretno pri nas, čeprav to ni bilo endemično —, ki pa je bila v glavnem res omejena na desnico in temu primerno politično instrumentalizirana. O podivjani, poniglavi kulturi zmerjanja in zamerljivosti in revanšizma. O izgovorih, da je treba po vseh teh desetletjih domnevnega levičarskega enoumja in dejansko dominantnih družbenih vrednot škartirati politično korektnost in suspendirati osnovno vljudnost. Da je treba uvesti nova pravila, da ne rečem civilizacijske norme političnega in medijskega komuniciranja. Da je treba prevrednotiti vrednote od sociale do kulture. Vse pomisliti in vse povedati. Z domnevno nujno neprizanesljivostjo. Vse je dovoljeno. Ker je demokracija. Resnica pač boli.

Ergo, imamo pravico, da ljudem pljuvamo v obraz od blizu in se na vse poserjemo. Svoboda govora da je svoboda samo, če vključuje tudi pravico do driske.

Pravica do driske

Po sedmih letih pa je jasno, da je takrat marginalna retorika nezadovoljnih in frustriranih — ki je na zgroženost nepripravljenih šele vdirala v javni diskurz — postala mainstream. Kar je bilo nekoč zgolj neartikulirano bevskanje, je danes premeditirana in izdelana strategija. Konsolidiran in uveljavljen družbeni koncept in politična platforma, ki ne samo sobiva z drugimi — bolj tradicionalnimi in bolj dostojnimi —, ampak jim s pozicije moči in premoči tudi nelojalno konkurira. In to ne samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu še tem bolj.

Moja največja napaka pri tem članku je bila, da sem domneval, da bo zaustavljanje desničarjev učinkovitejše, če bomo njihovo kokodakanje ignorirali in jim pustili, da se pajcajo v svojih malih medijskih balončkih. In da se bodo tako onemogočili sami.

Moj bog, le kako sem se lahko tako motil?!

Danes ves svet funkcionira tako, kot sem takrat očital slovenskim desničarjem. SDS je že ves čas jezdila na populističnem valu internetne demagogije, medijskih manipulacij ter potlačenih političnih in nacionalnih resentimentov. Janez Janša — ki sem ga takrat okarakteriziral kot “vulgarnega velemojstra zaničevalnega diskurza” in “frustriranega feldmaršala kulturnega boja” —, je tako rekoč lastnoročno ustvaril to povratno zanko posnemanja in zgledovanja. Zato ta kakofonija danes zveni kot dobro uigran orkester. Ki seveda ne zna špilati drugače kot forte fortissimo. Da preglasi vse drugo.

Sladko zadoščenje

Slovenski desničarji morajo čutiti še tem slajše zadoščenje tudi zato, ker jim dogajanje po svetu daje prav. Naraščajoče podesničenje Evrope in rehegemonizacija ZDA na geostrateško povsem novih, z dosedanjim svetovnim redom skreganih temeljih, jim seveda pride zelo prav. Ne samo kot argument, da so imeli ves čas prav, ampak tudi kot zgled in spodbuda še oklevajočim. 

Pa jim bo to pomagalo?

Zase lahko rečem, da sem se na nek način sprijaznil s tem sranjem. Desničarjev — niti lokalnih, seveda, na mikro nivoju — ne bom več poskušal decidirano in eksplicitno zaustavljati. Ne bom pa se vdal v tem smislu, da bi bil kar tiho. Zavzemam kljubovalno pozo kipa talca, ki si razgali prsi in pred strelskim vodom zavpije: “Streljajte!”

Pobožne želje

A kakorkoli: bo svetovni in slovenski desničarski kabali uspelo spremeniti dom in svet?

Mislim, da to ni odvisno samo od mednarodnih razmer, ki dopolnjujejo, če že ne pogojujejo razmere pri nas. Tolažim se s tem, da je optimizem slovenske desnice, prepričane v uspeh na naslednjih volitvah, ravno tako pobožna želja, kot imam tudi sam celo serijo pobožnih želja: da bi Evropi nekako uspelo obrzdati zblaznelega Trumpa, preden razfuka ves svet; da se na današnjih volitvah v Nemčiji AfD ne bi predobro odrezala; da ne bi slučajno izbruhnila svetovna vojna.

Resignirano in defetistično, pa tudi spravljivo dodajam: pobožne želje slovenske desnice se bodo uresničile, če se ne bodo uresničile moje pobožne želje. In obratno. In to neglede na to, kdo bo koga zaustavljal.