V Sloveniji imamo že od leta 2022 prav posebno razvedrilo: prevozniki in cenovno občutljivi vozniki vsakih štirinajst dni — ob ponedeljkih zvečer — čakajo na novico, koliko bo od polnoči naprej stal liter goriva ali kurilnega olja. Če so napovedi slabe in se obeta podražitev, smo v stanju celo v pižami skočiti na bližnji bencinski servis, da bi prihranili tri do pet evrov.

Začasnost, ki traja

Naši južni sosedje za ceno goriva izvejo sproti, ker o tem odloča trg. In glej čudo — tam cene od ukinitve državne regulacije padajo.

Ker se s Hrvati radi primerjamo, je treba povedati, da smo imeli v Sloveniji cene goriv liberalizirane že mnogo prej: od leta 2020 do marca 2022 so trgovci cene določali sami glede na stanje na trgu. Potem pa je vlada sprejela “začasni” ukrep regulacije. Ta začasnost torej še kar traja, vsak čas bo štiri leta. Pravzaprav postaja še obsežnejša kot prej, saj vlada od junija letos regulira tudi cene goriv na bencinskih servisih ob avtocestah. S tem je ponudnikom na avtocestah ukinila svobodno, tržno oblikovanje cen, hkrati pa spravila v obup še male, zasebne ponudnike v bližini avtocest, ki so zaradi izenačitve cen izgubili dobršen del svojega posla. Je pa razveselila evropske tovornjakarje in turiste.

“Kapitalistično” gorivo

Država je očitno prepričana, da nas mora varovati — verjetno pred samimi seboj. Pred lastnim pohlepom, pred trgom, pred realnostjo. Uvedli smo marže, uredbe, izračune, povprečja, zdaj pa z neko skoraj socialistično nostalgijo gledamo, kako se “kapitalistično” gorivo na drugi strani meje obnaša bolj humano kot pri nas.

Naša vlada pravi, da cene regulira v imenu stabilnosti. A če je res kaj stabilno, je to dejstvo, da se cene goriv — ob normalnem gibanju cen nafte — kljub večini vladnih intervencij počasi dvigujejo. Prosti trg, ta večni grešni kozel, pa jih zna včasih tudi znižati. Še posebej, če na trgu deluje konkurenca.

Ali drugače rečeno: trg deluje, če mu dovolimo dihati.

“V interesu ljudi”

Zdi se, da smo narod, ki ima neizmerno potrebo po zaščiti. Tako vsaj misli vlada. Ne zaupamo trgu, ne zaupamo podjetjem, ne zaupamo trgovcem, ne zaupamo kupcem. Zato mora vedno nekdo določiti, kaj je prav. Kaj je “poštena” cena, “primerna” plača, “ravno prava” božičnica — oprostite, “zimski regres” — in “ustrezna” marža.

In potem se čudimo, zakaj se vse draží, zakaj gre vse počasneje in zakaj je malo konkurence.

Vlada pravi, da posega v cene “v interesu ljudi”. Ne pove pa, da to dela tudi v svojem interesu. In da tega nikoli ne dela v interesu gospodarstva. Do gospodarstva je mačehovska. Še dobro, da slovenski trg goriv in številnih drugih reguliranih dobrin sploh še diha — čeprav mu dá država vsaka dva tedna vedeti, kdo nadzira njegov srčni utrip. Bog ne daj, da bi bil trg nenormalno zdrav. Namesto da bi pustili, da ekonomija diha, jo kar naprej stiskajo. Pa rezultat? Nihče ni bolan, toda vsi se počutimo slabo. Slovenska ironija je, da smo uzakonili navajenost na draginjo, namesto da bi se proti njej borili. Ne sprašujemo se več, zakaj? Sprašujemo se samo še: koliko pa tokrat? In vse to spremljamo z občutkom kolektivnega olajšanja, ker nas vlada “drži pod nadzorom”. Vlada nas bo rešila pred draginjo. Samo da prej še zviša cene.

Zmerno zasvojeni in zadovoljni

Včasih se sprašujem, kaj bi bilo, če bi logiko regulacije prenesli še na druga področja. Recimo na odnose med ljudmi. Država bi vsakih štirinajst dni določila, koliko objav na družbenih omrežjih lahko naredi posameznik, da zadovolji svojemu egu, potrebi po obveščanju in samopromociji. Če jih narediš preveč, plačaš prispevek za čustveno neravnovesje.

Področje digitalne odvisnosti bi se — bi rekla država — stabiliziralo. Vsi bi bili približno enako zmerno zasvojeni in zadovoljni, vse bi bilo harmonizirano in usklajeno z vladno politiko. Nihče pa ne bi več bil srečen.

Če so vladne uredbe tiste, ki določajo ceno, ne več ponudba in povpraševanje — kar je temelj ekonomske filozofije —, se lahko vprašamo, kaj nas tu v resnici drago stane. Bencin ali vladni odnos do trga?

Trg bi nam bil hvaležen

Morda bi bilo bolj zabavno in predvsem učinkoviteje, če bi regulirali tudi vlado samo. Vsakih štirinajst dni bi jim popravili maržo, če bi pretiravali. Trg bi nam bil hvaležen. Končno bi začeli varčevati tam, kjer se to najbolj splača.

A če bi trg goriva, energentov in še česa, kar je zdaj regulirano, pustili zadihati, bi morda ugotovili, da svoboda ni nasprotje pravičnosti — ampak njen pogoj. Cene bi kdaj tudi padle. Podjetja bi se učila odgovornosti. Ljudje bi spet razumeli, da svoboda prinaša tudi tveganje. In da je to v redu. In kar je najbolj pomembno — da manj države v naših življenjih pomeni več zdrave pameti.