V Sloveniji raste vse močnejša “politična stranka” neopredeljenih. Za “člane” te stranke ne moremo trditi, da jih politika ne zanima. Niti ne moremo reči, da ne volijo ali da vsaj nekoč v prihodnosti ne bi volili. Če bi seveda imeli primernega kandidata.

Zadnje ankete merjenja političnega razpoloženja pri nas namreč kažejo, da se kar tretjina vprašanih volilcev in volilk ne more opredeliti, koga bi volili na prihodnjih volitvah. Če bi bili neopredeljeni politična stranka, bi šlo za najmočnejšo politično silo v državi v tem trenutku. 

Kaj to pove o naši politiki? Veliko. Toda prav malo spodbudnega.

Čeri razočaranja

Spomladi bo tri leta od volitev, na katerih je Golobova stranka slavila zgodovinsko zmago. Obljube transparentnosti in svežine in novega političnega vala so volilce pritegnile. A zdaj ta val že nekaj časa pljuska ob čeri razočaranja. Namesto prave svobode imamo vlado in koalicijo, ki jo drži skupaj samo še interes po ohranjanju vpliva, moči, poslanskih plač in privilegijev.

Zakaj ljudje izgubljajo vero v politiko? 

Razočaranje nad politiko sicer ni nič novega, niti nenavadnega. Toda prav v tem mandatu postaja na nek način bolj sistemsko kot kdajkoli prej. Državljani, ki so na zadnjih volitvah svoje politične želje izrazili z mogočno podporo Gibanju Svoboda, se počutijo prevarane. Vladne obljube se le redko uresničijo. In če se že, se ne uresničijo v času in obsegu, ki bi zadovoljil njihova pričakovanja.

Ladja s pokvarjenim krmilom

Res je, da je Golobova vlada prevzela državo v težkih razmerah po epidemiji in po začetku nove vojne v Evropi ter sredi energetske krize in naraščajočih cen. Res pa je tudi, da se je s temi izzivi soočala po eni strani ihtavo in brezglavo, z nerealnimi obljubami, po drugi strani pa neodločno. In v obeh primerih brez jasne vizije. Prioritete so se izgubljale med interesi posameznih ministrov, ki so odpadali kot gumbi od hlač. Koalicija se danes zdi kot ladja s pokvarjenim krmilom, ki jo vsak član posadke poskuša usmeriti v svojo smer.

Parlament je postal prizorišče vsakodnevnega političnega obračunavanja. Vse manj je pametnih zakonodajnih rešitev za blaginjo vseh, za rast, za dvig konkurenčnosti, vedno več pa je notranjih iger moči. To ni politika sodelovanja za dobrobit države in državljanov. Gre za politiko nore, nesmiselne tekme, politiko uničevanja, neproduktivnega prepucavanja ter korupcijskih in drugih pritlehnih poskusov v korist enih ali drugih.

Zdi se, da poslanci vladajoče koalicije držijo skupaj samo še iz strahu pred izgubo privilegijev, plač, občutka moči, pomembnosti, ugodnosti, nadomestil. Vse to je dovolj močno lepilo, da še naprej sedijo v parlamentu — a brez pravega pomena za javno dobro.

Tihi protest

Mesečne meritve političnih preferenc že nekaj mesecev redno kažejo, da je vedno več tistih, ki se ne morejo ali nočejo opredeliti o svojih političnih preferencah, če bi bile volitve to nedeljo.

Je neopredeljenost protest ali resignacija? Verjetno ni samo izraz politične apatije, temveč tudi tihega protesta. Neopredeljeni ne zaupajo več nobeni politični opciji, ker iz izkušenj vedo, da je delovanje vseh strank v osnovi zelo podobno. Če že ne enako. Obljubljajo spremembe na bolje za vse, vendar delujejo po starih vzorcih in predvsem zase in za svoje. Golob, ki je na volitve prišel kot simbol nove politike, ponavlja napake svojih predhodnikov.

Pomembno vprašanje pa je, ali ti neopredeljeni volivci predstavljajo resnično priložnost za spremembe. Njihova pasivnost namreč lahko vodi v nižjo volilno udeležbo, kar bi nazadnje omogočilo volilni rezultat, v katerem bodo etablirane politične stranke ohranile svoja razmerja in moč.

Da je kar tretjina volivcev neopredeljenih, bi moralo biti za slovensko politiko alarm. Potreben je premik k vsebinski politiki, k resničnemu dialogu z ljudmi in k uresničevanju obljub, ki ne bodo ostale mrtva črka na papirju.

Golobova vlada je imela zgodovinsko priložnost, da prekine ta trend nezaupanja, vendar ga je samo še okrepila. Leto 2025 bo ključno. Če ne bodo prišli z jasnimi rešitvami, tretjina neopredeljenih na volitvah prihodnje leto ne bo več samo statistika. Postala bo simbol fiaska slovenske politike.

Kaj bi bilo bolj modro

Ali bosta SD in Levica žrtev slabega vodenja koalicije, je odvisno tudi od njunih odločitev. Naj v takšni koaliciji vztrajata, da bi ohranili vsaj nekaj vpliva in vidnosti na političnem horizontu? Tako bi se vsaj izognili predčasnim volitvam. Lahko pa tudi računata na stabilnost svojih baz na prihodnjih volitvah prihodnje leto in upoštevata lekcije iz nedavne zgodovine, da odpadniške stranke običajno niso nagrajene na volitvah.

Ali pa naj iz koalicije izstopita? To bi zanju sicer pomenilo politično marginalizacijo, vendar bi vsaj prekinili spiralo navzdol z iskanjem zaupanja med razočaranimi in se jasneje profilirali. Kaj bi bilo politično bolj modro? 

Zadnji dve aferi — zgodba podjetja CSS in prijateljsko razdeljeni milijoni, namenjeni prestrukturiranju premogovniških regij — sta velik zdrs za obe manjšinski stranki koalicije. Sta si to zakuhali sami ali pa jim je godljo serviral nekdo nekdo tretji? Ker računa na to, da bo lažje pobiral glasove, ki so že pomešani v to župo?

Kakorkoli že, veliko volilcev ne zaupa več politiki. Se bo našel kdo, ki si bo znal pridobiti zaupanje nazaj? To bomo pa še videli.