Zbiranje podpisov v podporo predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) poteka dober mesec dni. Vsebina predloga je bila predstavljena že ničkolikokrat, vendar je za slehernega državljana ali državljanko najbolje, da si besedilo, dostopno na spletu, prebere sam. Čeprav zakon neposredno zadeva izjemno majhen odstotek prebivalstva, kot vprašanje in tema nagovarja prav vse. Ker se ukvarja s koncem, s smrtjo, ki smo ji ljudje kot živa bitja neizogibno zapisani.

A kot rečeno: predlog zakona je dostopen, zato ga ne bom povzemal. Osredotočil se bom na nedavni odziv zdravnic in zdravnikov oz. njihovih krovnih organizacij. Konkretno Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) in njenega odbora za pravno-etična vprašanja.

Pomislek, da v resnici ne gre za stališče vseh, ki opravljajo zdravniški poklic, je sicer na mestu, a je obenem nepošten. Izpostavimo ga lahko ob javnem nastopu katerekoli kolektivne organizacije. Dokler se ne začnejo oglašati tisti in tiste, ki mislijo drugače, je to pač uradno stališče slovenskih zdravnic in zdravnikov.

Določena mera skepse

In kakšno je to stališče?

Določena mera skepse pri tako zahtevnem in kompleksnem vprašanju je seveda pričakovana, še več, celo zaželena. Široka razprava, ki odpre čim več vidikov, preveri vse pasti in razkrije potencialne pomanjkljivosti, je v interesu družbe kot celote. Poglobljeno mnenje zdravniške stroke bi moralo v tem procesu odigrati pomembno vlogo. To je eden od tistih trenutkov, v katerih bi od ZZS pričakovali, da ne nastopa zgolj kot zagovornica pravic članov in članic, ampak da spregovori s pozicije maksimalne družbene odgovornosti. Da se ne obnaša kot cehovsko združenje, temveč da je sposobna razmišljati o vprašanjih konca in smrti v najširšem možnem smislu.

V tem kontekstu smo lahko ob odzivu odbora za pravno-etična vprašanja zgolj razočarani. Gre za preprost in kategoričen “ne!”. Najbolj neposredno ga je pred enim tednom kot odgovor na novinarsko vprašanje izrekla Bojana Beović, predsednica ZZS.

Slovenske zdravnice in zdravniki se o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja trpečih in neozdravljivo bolnih nočejo pogovarjati. Na noben način in pod nobenimi pogoji. Ponavljam: ne govorimo o občutkih in stališčih konkretnih zdravnik in zdravnikov. Dokler ta stališča niso javno izrečena, jih lhko razumemo samo kot individualna in privatna stališča. Govorimo pa o uradnem stališču ene njihovih krovnih organizacij.

Kategorični odgovori

Kategorični odgovori so legitimni kot odziv na ideje, ki radikalno ne spoštujejo družbenega dogovora, ki neki temeljni konsenz skupnosti ogrožajo ali celo rušijo. Toda ali spada predlog ZKKPŽ v to kategorijo? Po mojem mnenju in mnenju 58% državljank in državljanov Republike Slovenije — raziskavo je pred tremi tedni opravila Mediana — nikakor ne. Po mnenju Zbornice pa očitno da.

Pa recimo, da to še lahko nekako sprejmemo. Ljudje se torej motimo, stroka pa ima prav. Pa je medicina edina poklicana za presojo tega vprašanja? O tem malce kasneje. Še prej pa nekaj drugega.

Zakaj se odbor za pravno-etična vprašanja pri utemeljevanju svojega absolutnega in kategoričnega “ne!” poslužuje neresnic in manipulativnih interpretacij? Dovolj je, da preberete predlog ZKKPŽ ali odgovor na spletni strani Moje življenje, moja pravica. Zadeve so dostopne in presenetljivo prozorne.

Povsem očitno je, da Zbornica ne “misli vprašanja konca in smrti v najširšem možnem smislu” — ker njeno kategorično zavračanje pomeni, da končuje debato, še preden se ta sploh začne —, temveč zagovarja nekakšno agendo.

Kakšno? In zakaj?

Rušiti tabuje

Predlog ZKKPŽ dejansko nekaj ruši. Ruši kopico tabujev, ki so vezani na smrt, umiranje, trpljenje, bolečino in razčlovečenje, ki jih prinaša neozdravljiva in dolgotrajna bolezen. Javna razprava, povezana s predlogom zakona, nas sili, da vse to, kar sicer raje puščamo skrito za zidovi bolnišnic, hospicev in domov za ostarele, osvetlimo in premislimo. Da se začnemo o tem pogovarjati. Vsi skupaj, kot skupnost.

Bazična teorija družbe nas uči, da je ena ključnih funkcij tabujev vzdrževanje družbenega reda, to pa pomeni tudi ohranjanje obstoječih razmerij. “Varuh” tabuja nastopa s pozicije moči. Vsaj v tistem segmentu življenja skupnosti, o katerem nekaj ve samo on. Preostalim pa ostaja zakrit in prepovedan. V bistvu gre za vprašanje oblasti.

Kaj nam to pove o kategoričnem “ne!” ZZS?

Zanimivo je, da njen odbor za pravno-etična vprašanja med drugim izraža skrb, da bi lahko po predlogu ZPPKŽ humanistika preglasovala medicinsko stroko. Tudi ta argument spada med zavajanje in neresnice ali po domače laži. Predlog zakona je glede sestave komisije povsem jasen: takšno “preglasovanje” se nikakor ne more zgoditi.

A pustimo to ob strani. Izražena skrb razkriva logiko, ki je morda še bolj skrb vzbujajoča kot konkretne manipulacije, ki jih v političnem boju — kar vsak boj za spremembo zakonodaje neizogibno je — ne manjka. Kaže na miselnost, ki ji krovna zdravniška organizacija sledi.

Večna vprašanja

Za kakšno miselnost gre? Zakaj se zdravnice in zdravniki — spet, tokrat zadnjič: ne govorimo o občutkih in stališčih konkretnih ljudi, temveč o uradnem stališču organizacije — tako bojijo, da bi bil glas humanstike glasnejši ali pa vsaj enakovreden njihovemu?

Prosto po odboru za pravno-etična vprašanja: “Morda bomo humaniste kaj vprašali, pač pro forma, gotovo pa ne bomo dovolili, da nam solijo pamet ali nas celo preglasujejo.”

Toda tema je preveč pomembna, da bi zdrsnil v sarkazem.

Govorimo o večnih vprašanjih življenja in smrti. Z njimi se poleg medicine ukvarjajo tudi filozofija, teologija, psihologija, antropologija, pa tudi poezija in umetnost nasploh. Večina od naštetih v resnici precej bolj poglobljeno kot zdravniška stroka. Razumljivo, študij medicine je v prvi vrsti branje debelih knjig, ki pojasnjujejo skrivnosti stroja, imenovanega človeško telo. Časa za razmislek o smrti kot pojavu, ki je neizmerno kompleksnejši od terminalne strojne okvare, zato praviloma zmanjka. Z debelostjo svojih učbenikov pa se zdravnice in zdravniki še kako radi pohvalijo.

Se opravičujem, spet me je zaneslo v cinizem. Ampak odnos ZZS do predloga ZPPKŽ me resnično jezi. S svojim kategoričnim “ne!”, izrečenim s pozicije absolutnega gospodarja življenja in smrti, dela organizacija veliko škodo plemenitemu zdravniškemu poklicu. Ne pozabimo: plemenitost poslanstva medicine (kot tudi vsake druge stroke) je v tem, da služi, in ne v tem, da igra gospodarja. Sploh pred obličjem smrti. In še enkrat, tokrat pa res zadnjič: prepričan sem in vem, da stališče Zdravniške zbornice ne izraža vrednot vseh zdravnic in zdravnikov. Srčno upam, da bodo spregovorili tudi tisti in tiste, ki mislijo drugače.