Družbena omrežja so spremenila način, dolžino in ton našega komuniciranja. Spremenila so, kako se zaljubljamo, kako se jezimo, kako volimo. Spremenila so tudi tempo naših življenj. Vse mora biti hitro, kratko, razumljivo v desetih sekundah — in všečno. Da dobi čim več všečkov.

To dejstvo je nepovratno in ga je treba kot takega sprejeti. Težava nastane, ko se ista logika začne seliti tja, kjer bi morala veljati povsem drugačna. Recimo pri strokovnosti.

Strokovnost je po definiciji počasna. Ali vsaj počasnejša. Temelji na znanju, dvomih, preverjanju, izkušnjah in pogosto na neprijetnih resnicah. Strokovnost ne mara bližnjic. Ne mara poenostavitev in jih praviloma zavrača. Potrebuje čas in gotovost. Pogosto ne mara aplavza. Pravi, predani strokovnjaki so skoraj praviloma introvertirani in se ne znajdejo v soju žarometov. 

Kdo zmaga?

Družbena omrežja pa živijo prav od tega — od izpostavljenosti, od bahanja, od kričanja in temu primernih všečkov, delitev objav, črno-belih odgovorov in samozavestnih trditev. Tudi napačnih. V svetu všečkov ne zmaga tisti, ki ve največ. Zmaga tisti, ki zna najbolj prepričljivo povedati, kar ljudje že mislijo, da vedo.

Danes družbena omrežja omogočajo, da ima vsakdo možnost javnega nastopanja. Svojega odra. To samo po sebi ni problem. Demokratičnost javnega prostora je vrednota. Problem nastane, ko se neko mnenje brez preverjanja — kar tako — izenači z znanjem in ko osebna izkušnja postane nadomestek za stroko. “Jaz sem to doživela, zato vem.” — “Meni je to pomagalo, zato deluje.” — “Poznam nekoga, ki …”

Vse to so lahko legitimne osebne zgodbe, niso pa strokovni argumenti. In razlika med enim in drugim se v digitalnem hrupu briše. Strokovnjaki, ki opozarjajo na kompleksnost, so pogosto označeni kot ljudje, ki komplicirajo, kot odtujeni elitisti. Tisti, ki ponujajo enostavne odgovore, pa postanejo zvezde.

Srce razvoja

Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo na svetu toliko samozavestnih, v svoj prav prepričanih ljudi, četudi ponavadi skritih za ekrani in izmišljenimi imeni. Algoritmi nagrajujejo število klikov, ne nagrajujejo pravilnosti. Nagrajujejo čustva, ne resnice. Nagrajujejo tiste, ki govorijo brez zadržkov — ne tistih, ki tehtajo besede.

Toda ravno dvom je bistvo strokovnosti. Srce razvoja. Strokovnjak ve, česa še ne ve. Influencer pa ve, kaj mora povedati. In če strokovnost dojemamo kot slabost — ker ni dovolj glasna, dovolj razumljiva, dovolj atraktivna, ker je počasna, dolgočasna —, si žagamo vejo razvoja, na kateri sedimo.

Ko znanje izgubi avtoriteto, ne izgine. Je pa odrinjeno, postavljeno na stranski tir. Nadomestijo ga napačne odločitve. V zdravstvu. V vzgoji. V politiki. Pri duševnem zdravju. Pri okoljskih vprašanjih. Povsod. Napake, ki izhajajo iz neznanja, so vedno dražje od znanja samega. Samo da se račun zanje izstavi kasneje.

Najredkejša valuta

Del odgovornosti nosi tudi stroka sama. Umik v tišino, v stroge strokovne kroge in nedostopen jezik ni pravi odgovor. Strokovnost mora znati govoriti z javnostmi. Jasno, a ne ceneno. Razumljivo, a brez poenostavljanja. Avtoritativno, a brez arogance. Če strokovnjaki ne bodo prisotni v javnem prostoru, ga bodo zapolnili drugi. In marsikje so ga že. Ker čakajo v vrsti. Stojijo na svojih majhnih odrih in že vpijejo.

Recimo, da družbena omrežja niso sovražnik. Vsi se s tem najbrž ne strinjate. So pa priljubljeno, sodobno orodje komuniciranja o vsem, kar se nam dogaja ali se nam šele bo. Toda če bo družba začela presojati znanje in razmišljati na podlagi števila všečkov, se bo odpovedala kakovosti, poglobljenosti in kritičnosti. In s tem razvoju in prihodnosti.

Strokovnost ne potrebuje aplavza. Potrebuje zaupanje. In prav zaupanje je danes morda najredkejša valuta.