Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta pod naslovom Strukturno in sistemsko (1.): Posledice prvega, drugega, tretjega itd. reda • Polemike o obdavčenju nepremičnin so normalne. Ni pa normalno, da je vlada na to nepripravljena. Ker ne ve, kako družba deluje.

Neobvladovanje sistemskega razmišljanja ima negativne posledice. Ne samo zato, ker je družba eden najbolj zapletenih sistemov, ki jih poznamo. In da poskusi laičnega poenostavljanja praviloma vodijo v zaplete. In probleme. Ampak tudi zato, ker elementi sistema v sistemih ne delujejo monokavzalno, ampak multikavzalno. Oziroma plejotropsko. Vsak element sistema je namreč povezan s celo vrsto drugih elementov v kompleksnih vzročno-posledičnih povezavah. Spreminjanje delovanja kateregakoli elementa sistema — čeprav v zaželeno smer —,  v sistemih sproži celo vrsto posledic na drugih področjih, na drugih nivojih, pri drugih elementih. Večine teh posledic ne moremo planirati. Velikega dela teh posledic ne poznamo.

Načrtovane in nenačrtovane posledice

Vlada in državna birokracija pa se delata, kot da se to ne dogaja. Kot da so družbeni problemi in njihovo razreševanje lahek monokavzalni posel. Ki ga lahko opravlja kdorkoli. Brez vsakega znanja o družbenih sistemih. Zato se poleg načrtovanih ali predvidenih posledic vedno pojavi še cela vrsta nenačrtovanih, ki vlado in državno birokracijo presenetijo. Mnoge med njimi so v nasprotju s ciljem, ki ga je pri reševanju določenega problema zasledovala vlada.

Če torej gremo k obdavčitvi nepremičnin: če je cilj davka zaustaviti kopičenje nepremičnin v rokah najbogatejših Slovencev in tujcev, potem ne sme biti sprejeta nobena rešitev, ki povzroča takšno kopičenje. Ni pa dovolj, da se načrtujejo samo tisti koraki in poteze, ki vsaj navidez direktno preprečujejo takšno kopičenje nepremičnin, ampak je treba natančno premisliti, katere poteze in rešitve lahko posredno, po plejotropski logiki pripeljejo do takšnega kopičenja.

Avtomatična obdavčitev vsake druge nepremičnine bo v praksi po logiki plejotropije pozročila točno to, kar zakon skuša preprečiti — namreč kopičenje nepremičnin v rokah peščice. In to neglede na to, čému služi. Ali oddajanje nepremičnine služi posameznikovemu temeljnemu preživetju ali pa dodatnemu bogatenju nekoga, ki ima že redno službo z dovolj visokimi dohodki za preživetje. Ali neglede na to, kolikšna je vrednost te nepremičnine. Če recimo gre za majhen vikend, ki nima nobene resne stanovanjske in/ali tržne vrednosti).

Nepreciznost

S tem pa smo prišli do naslednje težave, na katero vlada in državna birokracija vedno naletita pri reševanju družbenih problemov — namreč do nepreciznosti v mišljenju.

Če o problemih ne razmišljamo dovolj precizno, se lahko zgodi, da zaradi nepoznavanja fines in podrobnosti namesto rešitve zakuhamo nove probleme. Če spet konkretiziram z zakonom o obdavčitvi nepremičnin: po eni strani vlada zakon imenuje zakon o obdavčitvi nepremičnin, po drugi strani pa državna birokracija govori o tem, da to ni zakon o obdavčitvi nepremičnin, ampak zakon o obdavčitvi premoženja.

To je velika, celo ključna razlika. Zato bi bilo treba najprej razčistiti, za kakšen zakon sploh gre. Nepremičnine in premoženje sta različni stvari, ki se po pravnem statusu, posledicah za družbo, po tem, kdo razpolaga z zbranim denarjem in še po marsičem bistveno razlikujeta. In če ne gre za obdavčitev nepremičnin, temveč za obdavčitev premoženja — kot govorijo državni birokrati —, potem ni jasno, zakaj zakon ne govori o obdavčitvi vseh drugih vrst premoženja: jaht, luksuznih avtomobilov, umetniških del in vsega ostalega, kar je lahko premoženje. In kar niso nepremičnine.

V skladu z Marxom

Zadnja zagata z zakonom pa je, da nobena vlada v samostojni Sloveniji ni nikoli sprejela nobenega zakona, ki bi zares škodil kapitalu. Vladajočim. Najbogatejšemu delu Slovencev. Torej vladajočemu razredu. Ki ga v Sloveniji menda sploh nimamo.

Pa vendar vse slovenske vlade delujejo skladno z Marxovo ugotovitvijo, da je država orodje za uresničevanje interesov vladajočega razreda. Kar v praksi pomeni, da z vsako rešitvijo, z vsakim predlogom, z vsakim zakonom itd. vse slovenske vlade sledijo uresničevanju interesov vladajočega razreda. Ki ga v Sloveniji menda sploh ni. Da to vse vlade delajo nezmotljivo. In da posledično nezmotljivo slabšajo položaj in zmanjšujejo družbeno moč vseh ostalih Slovencev. Torej večine Slovencev, ki nismo vladajoči razred. Ki ga, ponavljam, menda v Sloveniji sploh ni.

Pri uresničevanju interesov vladajočega razreda je razlika med vladami samo v tem, kako in koliko pri tem še upoštevajo interese vseh ostalih. Sedanja vlada menda hoče to početi. Ali se vsaj dela, da hoče to početi. Kar je lepo. Zaželeno. Vzpodbudno. In sploh. Da pa bo to tudi v praksi dejansko počela, mora najprej začeti o problemih razmišljati sistemsko, strukturno in precizno. Že če bo samo to počela, bo imela dovolj zagat. Težav. In problemov. Brez tega dela javni socialni samomor.

Vidimo igro in razumemo

Samo še predlog nekoga, ki ni vladajoči razred in ki zna vsaj za silo misliti strukturno, sistemsko in precizno:

Če vlada pripravlja zakon o obdavčitvi premoženja, je treba v zakon vključiti vse premoženje. Torej ne more sprejeti zakona, po katerem bo nek relativno reven Slovenec, ki ima majhno enosobno stanovanje in majhen vikend, ki ga je zgradil s svojimi rokami in ob pomoči znancev in sorodnikov, plačeval davek na nepremičnine, ne bo ga pa plačeval tisti, ki ima v lasti hišo, vredno milijon evrov ali več, jahto ali dve, dragocene umetnine, nakit, zlato itd. Ker ima pač samo eno nepremičnino. To ni samo nestrokovno. Ampak, oprostite, zajebantsko. In jebivetrsko.

In če vlada in vladni birokrati mislijo, da ljudje tega ne vidimo, se motijo. Vidimo. Če mislijo, da ne vemo, kako je treba postaviti osnovno logiko zakona o obdavčitvi premoženja, se motijo. Vemo. Preprosto: treba je obdavčiti vse premoženje posameznika. In to po progresivni lestvici. Takšne sisteme obdavčitev premoženja že poznamo. Tudi na Zahodu.

Volilci vidimo igro in jo tudi razumemo. Volitve pa se bližajo. Česar bi se vlada morala zavedati. Izvoliti je pač ne more samo vladajoči razred — ki ga v Sloveniji menda sploh ni —, v katerega interesu dela. Preprosto: tam je premalo volivcev. Premalo glasov za zmago na slovenskih volitvah.