Skratka, Marcel Štefančič je nazaj. Sto let ga ni bilo. No, pretiravam. Toda gledali ga nismo ravno tako dolgo, da smo od njegovega comebacka — še ne čisto navajeni, da se dá tudi brez njega televizijsko preživeti — pričakovali več, kot smo si po malo manj kot dveh letih pavze obetali.
Marcelova oddaja se po novem imenuje preprosto Marcel. Ker to res ni več Studio City. Kar ni nujno slabo. Oddaja je za polovico krajša, traja samo pol ure (32:53), okleščena je skoraj vseh nenjegovih rubrik. Res pa je, da bi še tisto eno samo, ki je ostala — podobno stari Prvih pet —, komot pogrešali.
Nova špica, nova muzika, potem pa …
Začelo se ni najbolj obetavno. Nova špica, nova muzika, nakar Marcel s svojim standardnim nagovorom — če mene vprašate, zelo zlajnanim zaščitnim znakom — in nakladaškim, nerazumljivim stavkom:
»Spoštovani gospa predsednica, gospoda nadškofa, kakšna špica! Ob takšni špici mi ne bo težko biti jaz. Ne bo mene intonirala, spravila me bo v lik. V njej kar mrgoli velikonočnih jajc, zato si jo poglejmo še enkrat.«
Guess what? In res smo jo pogledali še enkrat. Verjetno se je v stoletni zgodovini televizije zgodilo prvič, da je bila uvodna špica (nepomotoma) prikazana dvakrat.
Še bolj bizarnih kot dvojna špica pa je bilo tistih — citiram — »štirideset sekund za meditacijo, molitev, zen« med prvim in drugim pogovorom (18:33–19:12). To je spominjalo na premore v starih časih, ko še ni bilo (toliko) reklam in je Televizija mašila luknje v minutaži z lepimi krajinskimi posnetki. Tokrat je bila na vrsti Antarktika. (Ugibam, nisem še bil tam.) Svašta.
9. maj 2022
Zadnja oddaja Studia City, preden so jo desničarji skenslali, je bila na sporedu Televizije Slovenija 21. marca 2022, ko se je voditelj poslovil z besedami: »V času, ko obsojamo avtokrata, ki je napadel Ukrajino, je treba kar najodločneje obsodit tud avtokracijo, ki je napadla nacionalko.« (49:13–49:43).
Prav zadnjič-zadnjič z Marcelom pa je bila uprizorjena in streamana v živo pod naslovom Studio 9. maj, na dan zmage istega leta, pred publiko v Slovenskem mladinskem gledališču (in še dvakrat tolikšno množico fanov pred pred big screenom na fasadi teatra).
V SMG je Marcel takrat gostil koga drugega kot Slavoja Žižka in novopečenega, takrat še ne ustoličenega premierja Roberta Goloba. Bil sem tam in sem si predstavljal, da je bila taka evforija v zraku tudi na ta dan leta 1945, ko so partizani vkorakali v Ljubljano.
Semiresurekcija
Človek bi mislil, da bo Marcel v prvo od napol od mrtvih vstalo oddajo povabil najmanj Goloba in Žižka. To bi to semiresurekcijo oddaje precej bolj efektno poantiralo. No, zdravnik hematolog Samo Zver, ki je razlagal o zdravništvu in pridobitništvu Zavoda za transfuzijsko medicino (na račun UKC Ljubljana), v prvem delu ni bil slaba izbira, medtem ko je bilo soočenje naslednjih gostij — velenjske podžupanje in predstavnice tamkajšnje ljudske iniciative (namreč na temo brutalno oderuških cen ogrevanja v Šaleški dolini) — itak šolski primer civilnodružbenega razkrinkavanja lokalne oblastniške asocialnosti in arogance.
Vse lepo in prav. Toda Marcel Štefančič je tu operiral z zgroženimi iztočnicami, kakršnih smo vajeni od Jelene Aščić v Tedniku in Erike Žnidaršič v Tarči. Marcelov leitmotiv je bil večkrat preformulirano vprašanje: »Kako naj velenjska upokojenka s pokojnino šeststo evrov plača komunali položnico v višini štiristo evrov?«
Marcelu to ne paše več
Saj. Se strinjam. Toda zakaj se — programsko gledano — zdaj še Marcel loteva teh kruto konkretnih tem? Morda zato, ker nikoli ni dovolj opozarjanja na te probleme? To logiko bi še nekako razumel. S stališča Televizije pa je to samo po marcelovsko prepakiran prispevek k namišljenemu reševanju problemov, ki brez socialističnega pristopa — torej brez radikalne in permanentne zavrnitve ekonomske logike, da vsaka stvar pač nekaj stane — ne bodo rešeni nikoli. Ker opozarjati je eno, reševati pa nekaj drugega. Žal pa slovenski mediji domnevajo, da je senzacionalistično razpizdevanje javnosti že neke vrste reševanje.
Če ne upoštevamo še kar izvirnega formata, oddaja Marcel v tem smislu ni zelo drugačna od Tednika in Tarče. S to razliko, seveda, da je voditelj pač bolj izvenserijski oz. hvala bogu manj larmoajanten in zadirčen od omenjenih voditeljic. Uredniško gledano pa je to ista kategorija oddaj. Sama po sebi ne nesmiselna, ampak Marcelu Štefančiču ne paše. Ne več.
Kot televizijska osebnost je on voditeljstvo oddaj prerasel. Takih pa še posebej. Prerasel je to novinarsko in uredniško logiko, čez katero TVS uredniško ne seže. Ker če ne štejemo njegovega talenta (in stamine) za pisanje, je Marcel pred kamero najboljši kot komentator — kot recimo to nedeljo v oddaji Politično s Tanjo Gobec. Za to ga naj izkoristi nacionalka. Ne pa da bo še on kao konkuriral oddajam, s katerimi nacionalka konkurira komercialnim medijem.