Za nas nekoliko starejše Pavel Rupar ni neznanec. Človek se je ta teden — pod okriljem nečesa, čemur sam pravi ljudska iniciativa — postavil v vlogo kolovodje upokojencev, ki se borijo za dvig bednih pokojnin. 

No, Pavel Rupar ima kar dolgo in bogato zgodovino. A ne bleščečo. Že res, da je bil župan Tržiča (izvoljen 1994) in poslanec stranke SDS v Državnem zboru (1996–2006). A njegova politična kariera ni tisto, po čemer smo si ga najbolj zapomnili. Bolj kot politika sama so ga zaznamovali njegovi odkloni od legalnega, etičnega in moralnega.

Prvič: eno leto zapora

V zadevi Aquaplus je bil oktobra 2012 (oz. 2013) zaradi zlorabe položaja obsojen. Po več pogojnih in denarnih kaznih zaradi oškodovanja občinskega proračuna je moral takrat prvič v zapor. Kazen: eno leto. Občini je moral plačati stroške kazenskega postopka in vrniti 40.000 evrov z zamudnimi obresti od leta 2004. 

Odkod sploh ta dolg?

Kot tržiški župan je leta 2004 zlorabil položaj tako, da je od avstrijskega podjetja Aquaplus s pomočjo posrednika protipravno prejel 40.000 evrov, ki pa jih ni nakazal na račun ali v blagajno tržiške občine. Občina bi s tem denarjem morala poravnati stroške pripravljalnih del za gradnjo čistilne naprave in kanalizacije.

Ljubica in podnajemnica

A še pred tem, oktobra 2006, je zaradi razbremenitve preiskave afere s svojo ljubico in podnajemnico — Rupar KPK ni sporočil podatkov o lastništvu dveh stanovanj —, odstopil kot poslanec. SDS je njegov odstop podprla. Postal je prvi poslanec, ki je zaradi preiskave suma kaznivega dejanja odstopil s tega položaja. Leta 2013 je izstopil iz stranke SDS.

In to še ni vse. Saj pravim: kazenski del njegove biografije je pester in dolg.

Senat kranjskega Okrožnega sodišča ga je spoznal za krivega v osmih kaznivih dejanjih obrekovanja in ga obsodilo na pogojno kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Julija 2008 je bil na kranjskem okrožnem sodišču spoznan za krivega zlorabe položaja in ponarejanja listin pri vgradnji občinskega marmorja v hišo takratnega občinskega sodelavca in pri plačilih študentu za delo, ki ga ni opravljal. Obsojen je bil na enotno dveletno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo treh let.

Mednožja

Leta 2005, ko je še bil poslanec, je svoji poslanski kolegici Majdo Širca (LDS) in Majdo Potrata (SD) »napotil« na pregled mednožja. Takrat se je streslo v parlamentu, v medijih, v civilni družbi. Janšev zagreti podpornik je bil deležen množične obsodbe šovinizma, mizoginije in vulgarnosti.

Toda kljub tako sramotnemu pedigreju se je leta 2018 poskušal vrniti v lokalno politiko. Na lokalnih volitvah leta 2018 je znova kandidiral za župana Tržiča, vendar kot neodvisni kandidat. Presenetljivo se je uvrstil v drugi krog.

Ob tem lahko samo obupano vzdihnemo od začudenja, kako kratek je spomin volilcev in kako nizek prag odpuščanja imajo. No, na srečo je na tistih volitvah izgubil proti Borutu Sajovicu. Rupar je danes baje član Slovenske ljudske stranke.

Saj veste kdo

In z vso to moralno in etično nesnago, ki se ga je prijela — a z mladostno pobarvanimi, ne več šarmantno sivimi lasmi —, se je pred dnevi postavil v prvo vrsto zaščitnikov upokojencev. Napolnil je Trg Republike. To mu je baje uspelo samo s pomočjo objave na Facebooku, ki je postala viralna. Trdil je, da politikov ni vabil in da jih tudi zavrača. Seveda pa je bilo zanimivo brati napise na nerodno narejenih transparentih, s katerimi so protestniki poveličevali zdajšnjega voditelja največje opozicijske stranke. Saj veste koga.

Podpiram, ampak …

Nič nimam proti protestom upokojencev in njihovemu boju za višje plače. Dovolj bogata družba smo, da nam revščine res ne bi bilo treba reševati s protesti. Zato njihov glas podpiram. Bolje bi nam šlo že, če bi pametneje upravljali državo, odgovorneje ravnali z javnim denarjem, imeti vitkejši in učinkovitejši javni sektor, odrezali provizije in s korupcijo povezane transakcije — o katerih vsi vse vejo, nihče pa nič ne naredi. Upokojenci so samo še eni v dolgi vrsti, ki upravičeno pričakujejo, da bo vlada poskrbela tudi zanje. Kot je pred tem že obljubila tem in onim in tretjim in petnajstim … — in mnogim drugim.

In potem pride odrešenik? No, tu pa imam težavo.

Državljanska kredibilnost

Da upokojence na poti v mirnejšo in ekonomsko varnejšo prihodnost vodi Pavel Rupar, upokojenskemu boju jemlje nekaj državljanske kredibilnosti. Voditelju tega povsem legitimneega boja manjka nekaj zdrave, kmečke pameti, pa tudi nekaj svetosti, brezmadežnosti. 

Zato pa na shodu nismo mogli spregledati političnih sporočil kot recmo »Naj živi Janez Janša, slovenski junak v vojni in miru« in podobnih glorifikacij, seveda pa tudi kritik aktualne vlade.

Govorci so omenjali, da so sedanji upokojenci najbolj pomembni pri osamosvojitvi Slovenije. Zato se je težko otresti vtisa, da je ta shod spremljala ideologija in značilno slovensko komolčarstvo. Ne samo boj za višje pokojnine. 

Tudi zato ta shod ne more imeti rezultata. Zaradi tega shoda se ni in se ne bo zgodilo prav nič. Četudi je organizator napovedoval srečanje vsak mesec do zadovoljive rešitve statusa upokojencev. 

Se je pa morda zgodilo to, da je nekdo zlorabil upokojence, da bi se po številnih osebnih porazih in globokih padcih spet povzpel v družbi? 

Upam, da bodo upokojenci to pravočasno spregledali.