Diskrepanca med večinsko, toda tiho podporo Šutarjevemu zakonu na eni strani in manjšinskim, toda glasnim nasprotovanjem na drugi me zelo intrigira. Nočem biti zadovoljen s poenostavljeno razlago, da ljudje iz sosednje ulice pozdravljajo ekspeditivnost vlade pri sprejemanju interventnega zakona zato, ker so prepričani, da treba s trdo ali tršo roko narediti red.

Kaj kupimo in česa ne

Seveda je možno, da v svoji državljanski lahkomiselnosti in ustavnopravni neizobraženosti — z mano vred — ne vedo, kaj ta zakonodaja dejansko pomeni za človekove pravice in tudi njihove lastne samoumevne svoboščine, ne samo za romske transgresije, zaradi katerih je bila sprejeta.

A tudi tega ne kupim kot argument, da Šutarjevega zakona ne bi smelo biti. Nasprotno! Prepričan sem, da je Šutarjev zakon preprosto moral biti sprejet in da je dobro, da je bil sprejet tako hitro. Zadovoljen sem, da se je prvič v neslavni polpretekli zgodovini slovenske politike zgodilo, da je bilo nekaj storjeno brez odlašanja, tako rekoč čez noč. Na Štrancarjevem mestu bi dal Slovenijo polepiti s plakati, ki bi opozarjali na to razveseljivo dejstvo.

Pripombe in pomisleki

Zadeva pa ima tudi drugo plat, ki ni zanemarljiva. Tudi če pustimo ob strani politična rivalstva, je dejstvo, da utegne pravkar sprejeta zakonodaja povzročiti tudi neljube družbene posledice. Tudi za druge državljane, ki ne živijo v neskladju z zakoni — da ne rečem za vse.

Pomisleke do zakona razumem. Toda ker nisem eden od tistih, ki so mahnjeni na človekove pravice — ki da bi morale pripadati tudi vsakemu iznajdljivežu, ki zna v zakonu poiskati luknje, ali nasploh posamezniku, ki želi nekaznovano delati, kar se mu zljubi —, se mi bo zdelo dovolj, če bo vlada v zvezi s Šutarjevim zakonom slišala pripombe in jih upoštevala tudi sproti, kot je to ekspresno delala že med sprejemanjem le-tega.

Varovalke

Ustava in zakoni so seveda varovalke, ki zagotavljajo normalno in pravilno, če že ne zgledno — torej absolutno pravično — funkcioniranje demokracije in pravne države. A tudi ustava in zakoni so stvar interpretacije. Zato ni dovolj, da imamo ustavno sodišče in sodišča in represivni aparat. Čeprav imajo ti seveda največ besede (in moči), to ne pomeni, da so edini, ki se lahko priglašajo k besedi. Varovalke so tudi ozaveščeni državljani, ki imajo pripombe na to ali ono.

Zato jih je treba poslušati in vsaj selektivno upoštevati. Zato ne moremo odmahovati z roko, češ, ah, zakaj zdaj ti pravniki in drugi, v družboslovju nadpovprečno podkovani civilisti težijo, da je Šutarjev zakon protiustaven in da bo negativno vplival na svoboščine vseh, ne samo targetiranih — ali da smo neromski državljani v bistvu kulturni rasisti, ki nebogaboječe manjšine dojemamo kot nadlogo, če že ne nacionalno grožnjo.

Patologija nezaupanja

Odklonilne reakcije na Šutarjev zakon pa so do neke mere tudi posledica privzete, priučene, posplošene družbene patologije nezaupanja v politiko in negativistične slovenske samopodobe. To na žalost relativizira tako veljavnost pripomb in kompetentnost očitarjev — vsaj kar zadeva javno, glasno javno mnenje — kot tudi sprejemljivost zakona samega.

Ljudje so siti politike, ker stranke skorajda ne znajo drugega, kot da se med sabo kregajo in zmerjajo, in to seveda na račun konkretnih nalog, ki bi jih bile dolžne izpolnjevati, ter časa in denarja, ki ga za to rabijo.

Zato zdaj v zvezi s Šutarjevim zakonom prihaja do družbene shizofrenije: vsega hudega navajeni po eni strani niti ne verjamejo, da bo dejansko obrodil sadove — v sprejeti ali amandmirani obliki —, po drugi pa si taisti s figo v žepu in za vsak slučaj želijo, da zakon sploh ne bi učinkoval, ker bi lahko imel neprijetne posledice tudi za njih oz. za vse. Ker zakaj pa enkrat za spremembo ne bi verjeli intelektualcem in ustavnim pravnikom?

Plus in minus

Morda bo res tako, kot potihem ali naglas verjamejo pesimisti in optimisti, vendar tega ne vemo zatrdno. In spet smo pri zaupanju. Da ne zaupamo skorajda nikomur, je vsesplošen in verjetno ključen problem. Imamo slabe izkušnje. Slabe izkušnje s snovanjem in sprejemanjem zakonov in s suboperativnostjo vlad in poslancev, ki so jih predlagali, umikali, pisali, popravljali, potrjevali ali ne in eventualno minirali z referendumi ali kako drugače — in še to se je vedno vleklo v nedogled. Zdaj pa nas za nameček še obhaja ta odbijajoča misel, da ne smemo sprejemati tako restriktivne, represivne, bog ne daj protiustavne zakonodaje.

Ampak to je bilo vendarle treba narediti. Upajmo, da bo imelo tudi pozitivne učinke, ne samo negativnih. Tudi to, da bi lahko spet komu malo bolj zaupali.