Eno od medijskih poročil o sprejetju Šutarjevega zakona se je glasilo takole: “Šutarjev zakon, ki ga je DZ sprejel v torek ponoči, posega na področja kazenske, sodne, socialne in druge zakonodaje. Med drugim prinaša dodatna pooblastila za ukrepanje policije na varnostno tveganih območjih.”

Gre za sporočilo, ki bi nas kot državljane moralo skrbeti. Resno skrbeti. In to zato, ker to ne pomeni samo premika slovenske družbe na desno, ampak tudi njeno dolgoročno strukturno spremembo. Najverjetneje trajno. Spremembo, ki bo normalizirala politične in socialne logike in prakse, ki dišijo po totalitarnosti.

Da Šutarjev zakon pomeni prav to, dokazuje tudi dejstvo, da so ga poleg Svobode v parlamentu brez zadržkov podprli samo še poslanci SDS in NSi. To je objektivno pomembno. In zgovorno. Golob in Janša sta se končno srečala. Zlila v eno. Kar je bilo na podlagi serije Golobovih janšističnih dejanj — o čemer sem že pisala — tudi pričakovati.

Sporočilo volilnemu telesu

Ali je bila Golobova in Svobodina demonstracija janšizma politično modra, ostaja odprto vprašanje. Volilno telo je to namreč razumelo tako, da med Janšo in Golobom v resnici ni takšnih razlik, kot sta obljubljala in trdila Golob in Svoboda. Sporočilo pa je tudi pomenilo, da je sodelovanje med Golobom in Janšo mogoče. To bo od Svobode in Goloba zagotovo odvrnilo tisti del državljanov, ki na volitvah volijo antijanšizem. Ta del volilnega telesa bo moral najti nekoga drugega, ki obljublja antijanšistično politiko. Kot izbor se trenutno najbolj očitno ponuja Prebilič.

Toda očitno so v Gibanju Svoboda presodili, da je ta nevarnost zanje manjša kot to, da do tako imenovanega “romskega vprašanja” zavzamejo nedvoumno militantno držo. Računajo na to, da jim bo Šutarjev zakon prinesel več koristi kot škode. Javno mnenje to zaenkrat potrjuje. Večina Slovencev namreč zakon podpira.

Večina ne ve

Seveda pa večina Slovencev ne ve, kaj v resnici sploh podpira, ko podpira Šutarjev zakon. Glede na način sprejetja in še posebej obravnave serije amandmajev k zakonu tega niso vedeli niti poslanci. Tokrat se moramo izjemoma strinjati z Logarjem. V ozadju večinske javnomnenjske podpore Slovencev zakonu je namreč nekaj drugega: namreč zavračanje tujcev. Tujega. Drugačnih. In drugačnosti.

Ta drža je — kot sem omenila že velikokrat — značilna dimenzija slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. V slovenski zgodovini so bili drugačni vedno tujci, ki so našim prednikom vladali. Do njih so Slovenci v zgodovini izgradili sistemski odpor. Zavračanje. Celo sovražnost. Ta logika je v stoletjih postala del socialne in kulturne tirnice. In to tudi določa današnjo držo Slovencev do vsega tujega in drugačnega. Kdor je drugačen in tuj, je sovražnik. Nekdo, ki nas ogroža.

Ta drža obstaja še danes. V zadnjih letih smo jo videli v slovenskem odnosu do beguncev. In vidimo jo tudi v Šutarjevem zakonu. To držo je zavzel zdaj Golob, ker vsaj trenutno proizvaja večinsko podporo ukrepom, ki jih zakon prinaša.

Ko bo prepozno (če že ni)

A kot rečeno, gre za več kot samo za zakonodajo, ki spreminja socialno in politično prakso do Romov. Razširitev pooblastil policije in uvajanje represivnih praks in logik ni usmerjena samo proti Romom. To ne bo veljalo samo za Rome. Če bi bili ukrepi, ki jih Šutarjev zakon prinaša, usmerjeni samo na to etnično skupnost, bi bili ne samo neustavni — kar v sedanji obliki morda so —, ampak odkrito rasistični. In takšnega zakona si kot članica EU Slovenija ne more privoščiti.

Politični in socialni ukrepi, ki jih zakon uvaja, bodo zadeli vse državljane. Večina Slovencev jih podpira zato, ker misli, da gre za ukrepe, usmerjene izključno v Rome. A to bo kmalu postala praksa, ki jo bodo čutili tudi oni sami. Slovenci. Takrat bo vsaj nekatere Slovence in Slovenke, ki danes podpirajo Šutarjev zakon — čeprav danes ne vedo, kaj v njem piše —, začelo skrbeti.

Toda takrat bo že prepozno. Prepozno je v resnici že danes. Premik slovenske družbe v totalitarno smer je že narejen.

Pod krinko

Zato me Šutarjev zakon že od vsega začetka spominja na 11. september.  Morda se komu zdi ta primerjava povsem nesmiselna. Toda vsebinsko je točna. V obeh primerih je šlo za ekscesni družbeni dogodek, ki je med ljudmi ustvaril občutek ogroženosti in zaradi katerega so državljani začeli podpirati totalitarne politične in socialne logike in prakse, ki dolgoročno spreminjajo družbo in ki jih brez občutka ogroženosti ne bi podprli. Pri Američanih je ta občutek ogroženosti aktiviral teroristični napad. Ki je rodil odkrito protiteroristično politiko. Ki so jo Američani seveda podprli.

Toda kot vidimo, je povečana politična represija, ki je bila po 11. septembru mišljena kot nekaj začasnega, v ameriški družbi ostala. Postala je trajen del njene strukture. In logike. Še več! Z leti je postala samoumeven del mednarodne politike. Politična represija usmerja tako rekoč vsa razmišljanja v številnih državah in v mednarodni skupnosti. Z grožnjo terorizma je mogoče opravičiti vse. Takšen izgovor je tudi izraelski genocid nad Palestinci v Gazi. Izrael ga izvaja pod krinko boja proti terorizmu.

Trenutek streznitve

Slovenci zdaj ponavljamo ameriško logiko. Le da so teroriste zamenjali Romi. Protiteroristično politiko pa Šutarjev zakon. Zato se je treba bati, da bodo tudi logike in prakse, ki jih ta zakon uvaja, ostale trajen del slovenske družbe in politike. In to se bo Slovencem zazdelo problematično šele potem, ko bo policija brez sodnih nalogov vdirala tudi v njihova, slovenska stanovanja. Ko bodo njihove, slovenske najstnice zaradi nosečnosti ostale brez socialnih transferjev. Itd.

Takrat bo nastopil trenutek streznitve. A kot rečeno, takrat bo že prepozno.

V tistem trenutku pa bo postala očitna tudi inherentna logika v ozadju navdušenja nad Šutarjevim zakonom. Namreč logika kulturnega rasizma, ki preveva slovenski odnos do Romov. In ki ga dokazuje prav dejstvo, da se represivni ukrepi, ki jih prinaša Šutarjev zakon, Slovencem zdaj ne zdijo problematični, ker gre za Rome. Problematični se jim bodo zdeli šele potem, ko bodo usmerjeni proti njim. Enakost pred zakoni za Slovence namreč ne obstaja. Še posebej ne, če gre za Slovence in Rome.