Resnica je irelevantna ali v najboljšem primeru poljubna. Prepričani smo v to, kar nam je ljubše. Včasih se nam zavestno bolj splača verjeti lažem, včasih pa zavreči evidentno resnico. Oboje je lahko zelo pomirjujoče. Ali eno ali drugo. Da le ni negotovosti. Nedefinirana realnost nas bega. 

Taki so današnji kriteriji resničnosti po meri podredljivega človeka. O tem je pisala Hannah Arendt že pred tričetrt stoletja v Izvorih totalitarizma. A naj navedem svež primer. Nor in trivialen, a domač.

Ne ilegalec

Človek z akutno motnjo percepcije resnice in realnosti je pred dobrim tednom dni napleskal na Ministrstvo za kulturo nekaj kljukastih križev. Motnje mu pripisujem iz več razlogov. Prvič zato, ker očitno ni bil ilegalec, ki bi se po opravljenem delu izgubil v noč. Nasprotno. Za nameček se je pustil še manifestativno posneti, da bi razložil konceptualno poanto svoje intervencije.

Če ljudje brez motenj — če nas je sploh še kaj takih — prav razumemo njegove namige, to ni bila mazaška, temveč subverzivna umetniška akcija, s katero je hotel vnaprej opozoriti na dvojna merila kulturnih oblasti.

Verodostojno ali fake

Motnja gor ali dol, človek je predpostavljal pravilno. Sonce je komajda spet vzšlo, ko se je v kontraplanu pustila posneti tudi kulturna oblast in ostro obsodila početje motenega artista oz. vsakršno poveličevanje naci simbolov. Bonus pa je bila direktna insinuacija, da je s storilcem in dejanjem povezana največja opozicijska stranka. To je bilo pozneje podkrepljeno z objavo fotografije, na kateri svastični umetnik pozira s predsednikom taiste stranke.

Verodostojnosti dvojnega portreta ni mogoče potrditi brez vpogleda v morebitno EXIF datoteko s podatki o času in lokaciji posnetka. Pristnosti fotografije v prid govori dejstvo, da se ljudje z motnjami radi fotografirajo z dotičnim političnim prvakom, pa tudi on sam se prijazno nastavi objektivu, če ga le kdo zaprosi za skupen posnetek. Ne nujno prijatelj ali znanec ali nekdo, ki bi ga želel ideološko endorsati. 

Utemeljeno je pričakovati, da bo fotografija — verodostojna ali fake — v vsakem primeru delovala v prid tako storilcu kot stranki. Na drugi strani pa ne. S stališča kulturne oblasti mora biti fotografija avtentična. Tudi če je fake — kar je sicer možno —, je treba ali celo mogoče verjeti, da je avtentična.

Antisemitizem

Kljukasti Kljukec pa potrjuje svojo motnjo tudi z naravnost norim antisemitizmom. Resno. Pri njem ne gre samo za to, da za vse črtí Jude. Človek je očitno prepričan, da so Judi vsi tisti, ki mu grejo na živce. To je zanj neizpodbiten kriterij pripadnosti judovstvu. Med že zdavnaj debunkanimi teorijami zarote, ki si jih ne želite brati, na tej spletni strani najdete za celo procesijo prominentnih Judov. Pretežno slovenskih, seveda.

Seznam je ne samo impresivno dolg, ampak tudi v političnem smislu povsem indiskriminatoren. Na njem je petdeset aktivnih in nekdanjih (ali pasivnih) politikov, umetnikov, intelektualcev, profesorjev, novinarjev, sodnikov itd. — in to od zmerno in ekstremno desnih pa do zmerno in ekstremno levih in morda še koga vmes. Za ilustracijo: od Goloba in Kučana do Janše in Pahorja, od Marcela do Svetlane, od obeh Turkov do Türka, od Logarja, Tonina, Nemca, Bratuškove pa do Rupla in Pirc Musarjeve.

Čela vseh so seveda lično poštempljana z rumenimi zvezdami. To je “židovska klika, ki je okupirala Slovenijo”.

Ne z dokazi ne brez njih

Trditi, da človek take baže spada v ideološki krog največje opozicijske stranke, je še prelahko, vendar glede na omenjeni seznam — ki vključuje tudi desne korifeje — ne nujno prepričljivo. Razen če gre za dobro plasirano potegavščino, s katero poskušajo demantirati te povezave.

Prav te povezave pa po drugi strani afirmira dejstvo, da je oksimoronež v bistvu hotel opozoriti na relativnost percepcije kljukastih križev. Ti se na Ministrstvu za kulturo namreč niso pojavili prvič. Prvič so se pojavili pred leti, ko je po mnenju sedanje kulturne oblasti tam vladala kao dejansko fašistična kulturna oblast, ki je danes v opoziciji. Zato da so bili tisti kljukasti križi upravičeno namalani.

Še več! To je bila bojda zasluga umetnika, ki za razliko od tega aktualnega v narekovajih ni parodiral svojega statusa, ampak je svojo prakso pozneje celo unovčil. Čeprav je bil njegov prispevek v medijih skorajda spregledan — in zanj sploh ne bi vedeli, če o tem ne bi poročali tisti, ki jim niti slučajno nočemo verjeti. Ne z dokazi ne brez njih.

Še enkrat: resnica je irelevantna ali v najboljšem primeru poljubna. Kar z drugimi besedami pomeni — da je sploh ni.