Zakaj se zdi nemogoče, da bi priseben in razumen državljan ugovarjal ideji ali ukazu višjih sil — namreč vojaških in civilnih oblasti —, da je treba povečati izdatke za orožje? Je to posledica nezmožnosti razmisleka? Pritiska vrstnikov? Pomanjkanja argumentov?
Svet je poln velikih in malih norcev, podobnih likom iz Kubrickovega filma Dr. Strangelove. Ne nujno naslovnemu junaku ali brigadnemu generalu, ki se mu sfuzla. Del današnje zmede je tudi diskreditacija in samodiskreditacija borcev za boljši jutri.
Mirovniki so ostali brez besed. Vse, kar še znajo, je zažiganje efigij osovraženih voditeljev in mahljanje s palestinskimi zastavicami. Prodajalci in propagandisti vojne pa jim pod krinko doseganja miru kontrirajo samo še z enim argumentom: treba je biti pripravljen, trenutna stopnja pripravljenosti ne zadošča. Idealizem, da je svet brez vojsk in vojn možen, je zastarel. Zdaj vsi razumejo latinsko — “Si vis pacem, para bellum.” — in verjamejo, da je to res in prav.
Good guys nasploh
Okrog nas so na oblasti sami jastrebi. Golobi in good guys nasploh so izumrli. Na eni strani imamo agresivne perpetratorje kot Trumpa, Putina in Netanjahuja, pa Hutije, Hamas in Iransko revolucionarno gardo. Na drugi pa vse živo od rukovodećih militaristov à la Rutte in Sajovic — ki se imajo za mirovnike — pa do nižjih peace-brother organizmov oboroženega appeasementa. Nalepki zlonamernosti in/ali dobronamernosti sta relativizirani. Poljubni, izmenljivi. Načeloma vsak hoče nekaj dobrega — lebensraum, ozemlje, rudnine, dobiček, blagostanje, svojo verzijo zgodovine, pravico, varnost, mir in zadoščenje.
Nihče pa se do tega ne more dokopati drugače kot s povzročanjem zla, smrti in trpljenja. Še huje: tudi odvračanje in preprečevanje zla, smrti in trpljenja vključuje zlo, smrt in trpljenje.
Ta svet je iz tira. Nor, absurden in kontradiktoren. Ni miru brez nasilja. Nasilje povzroča vojne, a tudi omogoča mir. Eksistenca je nasilje. Mir je nasilje.
Nasvidenje v naslednji vojni.
Vojne fantazme
Berem v Dnevniku anketo Ninamedie, kaj si vox populi misli o vojni in miru. Najbolj smešno — torej vsaj tendenciozno, če že ne neumno — je bilo naslednje vprašanje: “Katera država bi lahko po vašem mnenju ogrozila neodvisnost in teritorialno integriteto Slovenije?”.
Odgovori respondentov — ki so potencialne agresorje navajali po lastni presoji — so bili seveda vprašanju primerni. Z naskokom (18 %) je zmagala Rusija, njej pa so z od nekaj odstotkov do nekaj desetink odstotka sledile entitete kot Madžarska, Hrvaška, ZDA, Italija, Srbija, “sosednje države”, EU, “sami sebe ogrožamo” ter Avstrija in Albanija.
Ljudje božji, ali je mogoče, da je folk tako zmešan?! Jaz sam bi prej verjel, da so se s svojimi vojnimi fantazmami samo hoteli zajebavati iz Damjanića.
Pa vendar to v vsakem primeru daje slutiti, kako deluje novodobna mentaliteta splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. You never know, kdaj nas bo kdo napadel. Vsi so sumljivi, vseh se nam je treba bati. No, ne vsi enako in ne vseh enako. Pa vendar. Vsaj malo.
Tisoči odtenkov mavrične in sive
Kot pripadnik generacije, ki je zrasla na kontrolirani, a kontrakulturni, liberalni, progresistični dieti socializma, mirovništva, nesvrstanosti, protivojnih demonstracij, samoupravljanja, enakosti, koeksistence, dekolonializacije, feminizma, tolerance do drugačnosti, emancipacije odrinjenih, osamosvajanja zatiranih, opolnomočenja deprivilegiranih, sem nad tem globoko, vendar samokritično razočaran.
Generacija boomerjev je že dolgo pred penzijo ugotovila, da se splača postati del establišmenta — torej zamolčati, revidirati, zanikati nekdanje ideale in principe in zajahati retrogradni val mlajših generacij, ki jo preteklost zanima samo toliko, kolikor jo lahko preinterpretira za današnjo, pokvarjeno rabo.
Nočem trditi, da je bilo v starih časih bolje — ker ni bilo. Zagotovo pa je bilo bolj normalno. Svet je bil normalen, ker je bil bolj črno-bel. Obstajal je svetovni red, ki je do danes devalviral v kaos. Moralni argumenti in principi so se razkrojili v tisoče odtenkov mavrične in sive.
Če ne bo prej vojne
Več orožja, več miru? Neglede na generacijsko pripadnost se mi to zdi tak oksimoron kot geslo pariških majskih hroščev iz leta 1968: “Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!” Očitno se nekateri še danes zanašajo samo na to, da nebistroumnost zveni prepričljivo in všečno. Tudi če je za lase privlečena.
Vprašanje oboroževanja pa je po mojem možno bolje razumeti in doumeti v slovenskih okvirih, v našem mikroskopskem merilu, merilu gverile, partizanstva in doktrine splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite in teritorialne obrambe. Toda o tem kdaj drugič. Če se mi bo ljubilo. Ali če ne bo prej vojne.