Včeraj je bil svetovni dan svobode medijev. Ta tekst namenoma objavljam dan pozneje, ker sem se hotel prepričati, ali bodo cehovski kolegi spet napisali kaj pametnega, kritičnega, alarmantnega.

Seveda so napisali. Kot vsako leto. In ker se razmere vztrajno poslabšujejo — čeprav je Slovenija v zadnjem letu kao napredovala s 54. mesta na 50. —, vsako leto 3. maja beremo še bolj pametne, kritične in alarmantne tekste na to temo.

Z napisanim se iz leta v leto bolj strinjam, nisem pa vedno bolj zaskrbljen. Jaz sem vedno bolj flegma.

Tako se je včeraj izrazilo recimo DNS:

“Zgolj profesionalen, odgovoren in avtonomen novinar je lahko svoboden novinar. Novinarsko integriteto si gradi in ohranja vsaka novinarka in vsak novinar samostojno, z lastno odgovorno in dostojno držo, s strokovnim delom ob spoštovanju etičnih in profesionalnih standardov. Temelj te integritete je neodvisno delovanje v imenu javnosti in ne za ozke ali partikularne interese.”

Osebno, notranje občutenje?

Temu lahko samo pritrdim. S to pripombo, seveda, da novinarska svoboda ni samo stvar novinarjevega osebnega, notranjega občutenja. Novinar je lahko še tako profesionalen, odgovoren, avtonomen, pa vendarle ne bo svoboden, če mu svoboda ne bo dana oz. če mu bo kratena ali celo vzeta. 

Človek si lahko svobodo vzame — in jo ohrani in obrani — samo sam. Seveda pa morajo za to obstajati pogoji. To mora biti omogočeno.

V Sloveniji to ni onemogočeno, ni pa lahko. Vsi se po najboljših močeh trudijo, da medijem otežijo delovanje in da novinarjem zagrenijo življenje. In če rečem vsi, s tem mislim medijske lastnike same, politiko (tako vlado kot opozicijo), oglaševalce, publiko kot kupce in konzumente vsebin in — guess what! — novinarje same.

Recipročno

Novinarjev nihče preveč ne mara, ampak saj smo navajeni: navsezadnje novinarji niti samih sebe ne maramo. Polni smo velikih besed o resnicoljubnosti, svobodi, vésti, vlogi in profesionalnosti, med seboj pa se sovražimo in si zasluženo namenjamo pritlehnejše besede. Recipročno se imamo za koristoljubne debile iz prepričanja in se pri tem obmetavamo s truistično frazo, ki je ni mogoče zanikati: “Temelj [novinarske] integritete je neodvisno delovanje v imenu javnosti in ne za ozke ali partikularne interese.”

Indirektno omogočati svobodo medijev pomeni tudi postavljati in vzdrževati družbene standarde, ne novinarskih. Pri nas pa teh družbenih standardov ni. (Za novinarske v okviru danih možnosti skrbijo novinarji sami. Z deljenim uspehom, seveda.) Gre za to, da medijski outsiderji vedo, kaj in kakšen je dober medij, kdo je dober novinar in kako se dobro dela news ali izrazi mnenje, kaj se splača kupiti. Ker to ni samo stvar interesov, inkulturacije, okusa in političnih prepričanj.

Po svoji meri in standardih

V Sloveniji se lahko kdorkoli, ki je že kdaj kaj objavil — ali ki to slučajno dela že skoraj štirideset let (kot jaz) —, hvalisa, da “neodvisno deluje v imenu javnosti in ne za ozke ali partikularne interese”.

To so recimo tudi argumenti nove garniture na Televiziji kot najbolj vidnem eksemplarju. Nastavila jo je vlada, ki je obstoječe medije globoko prezirala in si je zato drznila izumiti nove. Po svoji meri. Še več, po svojih standardih!

Ker karkoli že si mislite o novih medijih — in jaz si ne mislim nič, razen da se mi globoko gnusijo —, boste žalibog le morali priznati, da postavljajo standarde. Standarde, ki bodo obveljali. 

Vrhunska ironija in demokratični dosežek je, da lahko tudi Jančič, Pirkovič, Požar, Petrovčič, Urbanija, Biščak, Tomašič, Možina, Elikan in Petovar, pa smrklje iz Panorame in falanga z Nove24TV rečejo, da “neodvisno delujejo v imenu javnosti in ne za ozke ali partikularne interese”. Svoboda medijev brez standardov je v tem, da jim ne moreš dopovedati, da niso to, za kar se imajo in za kar med mnogimi veljajo. Ker nimamo dokazov.

Ireverzibilno

Državotvornostne obsesije desničarjev ne vključujejo samo Muzeja narodne devolucije, ampak tudi postavljanje in vzdrževanje medijskih standardov. To pa ni več niti malo smešno. To ne bo šlo stran. To je ireverzibilno. Seme je padlo na plodna, z domačijskim tračarjenjem in tabloidnostjo že tako ali tako dodobra pognojena tla. Vzklilo bo in bogato obrodilo.

Aktualna vlada pa je po drugi strani v svoji ideološki izpraznjenosti in nespretnem pragmatizmu prepričana, da njeno selektivno indolentnost do medijev — plus to, da jih selektivno tretira kot kadrovski bazen — razumemo kot naklonjenost. To je največ, kar Gibanje Svoboda zmore. Medijski standardi? Pa kaj bi vi še radi? Saj vas pustimo pri miru!

Ah, amaterji …

Za boljši svet

Tako je SDS na RTV na polno izkoristila ideološko izpraznjenost Gibanja Svoboda. Opoziciji je šlo na roko tudi to, da je vodilna vladna stranka medijske probleme pragmatično nespretno izvzela iz kulturnega resorja in ga zaupala svojima poslankama z medijskimi izkušnjami in nevladnim organizacijam — in se glede RTV prepustila na milost in nemilost Ustavnemu sodišču. Pravniki pa imajo o teh zadevah seveda še manj pojma kot politiki.

Ko bodo 3. maja 2024 mediji spet polni lepih in velikih besed o medijih, se bomo lahko tolažili z mislijo, da je Slovenija v zadnjem letu spet napredovala za kakšno mesto ali dve na lestvici svobode. Seveda pa vemo že trideset let — odkar si je OZN izmislila svetovni dan svobode medijev —, da ta uvrstitev nima prav nobene zveze s tem, kar novinarji dejansko delamo v imenu javnosti za boljši svet.